Glas, 12. november 1982
Škofja Loka — Prvi poskusi ustanovitve alpinističnega odseka v Škofji Loki segajo v povojna leta, ko so v več krajih po Sloveniji snovali takšne organizacije. Zaradi prevelikih hotenj prizadevanja niso rodila načrtovanih sadov, vendar so se Škofjeloški fantje in dekleta še naprej ukvarjali z alpinizmom. Povečini so plezali samostojno ali delovali pri alpinističnih odsekih v drugih krajih, predvsem Kranju in Ljubljani. Pred šestimi leti pa se je skupina osmih alpinistov skupaj s takratnim predsednikom škofjeloškega planinskega društva Milošem Mrakom odločila, da bo v Škofji Loki ustanovila sekcijo kranjskega alpinističnega odseka.
Eden od alpinistov v tej skupini je bil Franc Langerholz, ki se prvih dni organiziranega delovanja takole spominja: »Začetno organiziranje je za vsakogar težavno; za nas je bilo de toliko bolj, ker nismo imeli niti skupne opreme niti plezalnega vrtca in prostora za shajanje. Na sestankih smo se sprva zbirali po gostilnah, pozneje pa v gimnazijski kleti. V plezanju smo se urili kar v skalah ob poti na Lubnik, na Kobili, jim pravimo. Vsa plezalna oprema je bila, seveda, osebna.«.
Ob pomoči planinskega društva so alpinisti nakupili osnovno opremo, predvsem vrvi, kline in vponke. Povečalo se je tudi število članstva in že po dobri polovici leta je alpinistična sekcija prerasla v samostojni odsek. Ko so trije alpinisti opravili inštruktorske izpite, so sami začeli z načrtno vzgojo kadrov v vsakoletni alpinistični šoli. To so bili odločilni koraki za poznejši vzpon škofjeloškega alpinizma.
»Od ustanovitv odseka dalje,« pojasnjuje Franc, »se je alpinističnih tečajev udeležilo prek 50 mladih, od katerih jih je 26 opravilo pripravniške izpite, med njimi« devet deklet. Od skupno 15 alpinistov nas je enajst aktivnih. Ob nenehni skrbi za alpinistično izpopolnjevanje, vzgoji planincev in drugih, sodelovanju v gorski reševalni službi, povezovanju z drugimi alpinističnimi odseki, udeležbi v prostovoljnem delu pri planinskih kočah in morda še kateri nalogi je naš osnovni cilj vsekakor plezanje v gorah.«
Škofjeloški alpinisti vsako pomlad obiščejo plezalni tabor v Paklenici, poleti pa nabirajo vzpone doma v Kamniških Alpah in Julijcih ter v tujini v Dolomitih, Centralnih Alpah in drugod. Najpomembnejše vzpone so doslej opravili v švicarskem Matterhornu, francoskem gorovju okrog Mt. Blanca in ameriških Yosemitih. Letos je pet članov odseka skupaj z dvema tržiškima alpinistoma organiziralo v počastitev 75. obletnice PD Škofja Loka odpravo v Ande. Tam so ob vzponu na 6394 metrov visoki Newado Huandoy ponovili ameriško smer, ob sestopu pa opravili prvenstveno smer, novo smer, Slovensko, so izbrali ob vzponu na okrog 5800 metrov visoki Newado Paron; več preplezanih smeri so ponovili v stenah okoliških gora.
»Kvalitetni vzponi,« naglaša ob koncu naš sogovornik, »so glavno vodilo tudi v našem bodočem delovanju. Doslej smo uspešno preplezali prenekatero oviro na smereh vzpona našega odseka; prostor za hranjenje opreme in shajanj e imamo sedaj v sobi Puštalskega gradu, v plezanju pa se urimo na vadišču škofjeloške vojašnice. Če bomo lahko za alpinizem zbudili nekoliko več razumevanja v celotnem našem okolju in od njega dobivali pomoč ne zgolj v besedah, bomo zagotovo osvojili še tako zahtevne cilje.«
Besedilo in slika: Stojan Saje
