Glas, 9. november 1982
Franc Langerholz-Cac
Zvečer kmalu zaspimo, le Vidic gre s predstavnico naše ambasade na spoznavni večer. Naslednji dan se osvežimo v Pacifiku. Vsi se pogumno vržemo velikim valovom v objem. Voda je topla, sonce še toplejše, čeprav je v Peruju zima. Kar nekaj časa se nastavljamo soncu, potem začutim, da bo dovolj. Zvečer čutim opekline po ramenih. Ponoči se vrtim po postelji, zjutraj pa sem podoben Indijancu. Od bolečin mi je tako slabo, da bi kmalu bruhal. Kar skrbi me, kako bom nosil nahrbtnik. Poskusimo tudi njihovo nacionalno pijačo, Pisco, perujsko žganje, zmešano s Coca colo. Kekec naroči sadno kupo. Pravo čudo! V izpraznjenem ananasu sladoled, sadje, smetana, na vrhu pa prižgana kresnica, kot jih mi prižigamo na novoletni jelki. Vsi se smejimo in tudi ljudje, ki naj opazujejo. Eden od njih se opogumi in nam ponudi kokain. Vendar smo bili že prej opozorjeni, da so kazni zelo hude. Ker nihče izmed nas ni hotel naslednjih 15 let preživeti v perujskih ječah, smo se mu zlahka odpovedali.
Vsi že nestrpno pričakujemo odhod proti goram. Naslednjega dne kupimo avtobusne karte za Huaraz, mesto ob vznožju ledenih velikanov. Ko čakamo na prevoz, v restavraciji še večerjamo. Pri vsaki jedi ti ponudijo tudi čili, zelo pekočo omako, ob kateri bi celo naši feferoni pozeleneli od zavisti. Damč mi ponudi stavo: če jaz pojem ves čili iz kozarčka (0,5 decilitra), bo on pojedel plastične vilice. Nihče ni razumel (tudi jaz ne), kako mi je uspelo pojesti ves čili in po vsem telesu sem čutil naraščajočo toploto. Potem je bil na vrsti Damč: toda vztrajno je goltal vilice. Kmalu zatem smo sedeli v avtobusu, ki je začel svojo divjo vožnjo skozi puščavo. Ob soncu sem imel vsa ramena v mehurjih. Skozi okno si nisem upal preveč gledati, kajti šofer je »poskrbel«, da mi ni bilo vroče le zaradi opeklin in čilija. Zgodaj zjutraj nas odložijo v Huarazu, kjer nas že čaka Edward, bivši plezalec, zdaj pa lastnik privatnih sob. Ko se dodobra odpočijemo v trdih posteljah, si gremo ogledovat mesto. Najbolj zanimiva je vsekakor odprta tržnica, kjer lahko kupiš skoraj vse. Nakupimo vso hrano, ki jo bomo potrebovali v gorah. Presenetijo nas izredno visoke cene, saj so nam govorili o poceni življenju v Peruju. Ljudje kar ne morejo verjeti, da hočemo kupiti toliko krompirja, jajc in konzerv. Eduard nam obljubi, da bo naslednji dan uredil prevoz do doline Paron, kjer naj bi imeli tabor. Res pride po nas na pol odprt dodge. Vsak bi upal staviti, da nas ne bo pripeljal do doline. Vso prtljago namečemo na streho kabine, zadaj pa se stlačimo, da komaj lahko prestaviš nogo. Z nami se peljeta tudi dva šoferjeva otroka. Tako sta radovedna, da eden kar stegne roko v mojo torbo. Naklonim mu grd pogled, pa je roka spet zunaj. Prispemo v Caras, zadnje mesto pred gorami. Tu se pot strmo vzpne serpentine, spodaj pa divja soteska s penečo se reko. Med vožnjo srečamo dva Nemca, ki nam nekaj pripovedujeta o nesreči. Malo prej vidimo žalosten prizor, prevrnjen avto. Izpraznimo dodge in naložimo ranjene, jaz se odpeljem z njimi nazaj v Caras, kjer imajo bolnico. Takrat še nisem slutil, da bom tudi sam iskal pomoči prav v tej bolnici. Nato spet nazaj, spet natovarjanje opreme in zvečer le prispemo do jezera Paron. Jezero je izredno lepo, dolgo okoli tri kilometre in podobne barve kot naša Soča. Bazo smo morali postaviti na drugi strani jezera, pot okoli njega je nemogoča zaradi navpičnih sten, ki padajo direktno v jezero. Edina možnost je čoln, ki ga je treba seveda drago plačati. Slišali smo, da je lansko leto neki španski alpinist hotel s plezanjem prečiti stene. Z nahrbtnikom, zapetim okoli pasu, je padel v vodo in nikoli več ga niso našli. Vidic se je že v Huarazu dogovoril za čoln in obljubili so, da nas naslednjega dne prepeljejo na drugo stran. Seveda je treba že vnaprej plačati. Res naslednjega dne splavijo majhen gumijast čoln z motorjem in se odpeljejo proti nasprotnemu bregu. Mi podremo šotore in se pripravljamo na odhod. Čolna pa ni in ni nazaj. Proti večeru nam sporočijo, da je z motorjem konec. Če hočemo veslati? Postavljamo nazaj šotore, Kekec in Damč pa še tega dne odveslata »prvo rundo« čez jezero. Naslednjega dne še kar veslamo. Jezero je na višini 4100 m in tolažimo se, da imamo višinski veslaški rekord. Tako smo se vsi zelo dobro aklimatizirali, in nas pri plezanju višina ni tako zdelovala, kot smo pričakovali.
Na drugi strani jezera postavimo bazico. Vrhovi se nam razkazujejo v vsej lepoti. Meče nas navzgor, da se preizkusimo v težkih lednih stenah. Šotorčka postavimo zraven kanadskih alpinistov, s katerimi se zelo razumemo. Jemo, pijemo in se pripravljamo na našo prvo plezalno turo. Odločili smo se, da gredo Damč, Kekec in Žele v južno ledno steno izredno lepega Artresonraha; Vidic, Stane in jaz pa naj bi poskusili osvojiti še nepreplezano Z steno Nevado Parona. To je torej vrh, o katerem smo toliko sanjali, za katerega smo veliko trenirali in ki smo ga že velikokrat »odpisali«. Gora je silno malo obiskana. Le dve odpravi sta se preizkusili v prepadnih strminah in divjih grebenih. Mi bomo torej tretja in vsi upamo, da bomo uspeli. Radi bi dodali vsem našim uspehom še novo, čisto našo slovensko smer. S tem bi dosegli največ, kar lahko doseže alpinist. Tam v daljnih južnoameriških gorah bi bila stena, ki bi za vedno hranila v svojem pobočju naše stopinje, naše kletve in obup, naše veselje in občutek, da smo zmagovalci v borbi s samim seboj. Res se naslednji dan skupaj odpravimo proti ledeniku. Hodimo počasi, saj se dvigamo vedno više. Kratek počitek in pridemo na ledenik, ki ne kaže posebnih razpok. Zato kar nenavezani nadaljujemo s hojo. Tu na ledeniku se ločimo od prijateljev za Artresonrahu, oni bodo pod steno postavili majhen šotor in zgodaj pričeli s plezanjem. Postanek izkoristimo za daljši počitek. Popoldne se sneg zelo ojuži in po ledeniku derejo celi potoki. Vidic se z enim od njih tudi malo pobliže seznani, a se mu naenkrat udre pod nogami. Se nekaj časa hodimo po enoličnem ledeniku, potem pa ugotovimo, da je že skrajni čas, da začnemo postavljati prenočišče na višini 5100m. Začnemo s kopanjem snežne votline v strmem pobočju. Z Vidicem imava pri tem poslu že izkušnje, saj sva v taki jazbini preživela nekoč januarja strupeno mrzlo noč pod Kotovim sedlom. Vendar z Vidicem ugotoviva, da je postavljanje bivaka tukaj mnogo napornejše kot pod Jalovcem. Pravijo, da je vsega enkrat konec. Bival je bil nizek m ozek. Kdo bi mislil, da lahko porabiš toliko energije, ko si pripravljaš »posteljo«. Nihče ni gledal na uro, toda porabili smo res veliko časa. Ko se ravno dobro namestimo, ko nam je od kopanja luknje še prijetno toplo, da bi kar zaspali, se Vidic spomni, da ima prepoln mehur. Spleza čez naju, pa spet noter. Stane ne vzdrži več in si uredi ležišče zunaj. Potem zaigra na orglice, kot zna le on. Misli polete domov, k dragim. Malo dremamo, čevlje imamo kar obute, zebe nas. Težko že čakamo jutra, da se bomo spet gibali, da nam bo spet toplo. Res nas prebujajoče se jutro že najde na ledeniku, pri vstopu v »našo« steno. Navežemo se, za varovanje imamo skoraj meter dolge snežne kline, pa tudi ti nebi zadržali morebitnega padca. Že v prvem raztežaju imamo dobre razmere, nato pa ves čas suh, mokast sneg. Raztežaj je podoben raztežaju, plezamo počasi, velikokrat počivamo, lovimo sapo in nato spet naprej. Prečimo v levo, za robom slutimo položno mesto, da se malo odpočijemo. Nad glavami nam visijo in grozijo orjaški ledni bloki, seraki, za katere pravijo, da ne velja noben zakon, kdaj se bo kateri podrl. Na glas upamo, da ta čas še ni prišel. Po dobrih sto metrih plezanja res dosežemo vrh seraka, prvi raven prostorček.
