Polet, 21. avgust 1949
Alpinistični odsek Planinskega društva Ljubljana je v dneh od 23. julija do 4. avgusta 1943 organiziral odpravo svojih članov v gore bratske republike Bosne in Hercegovine. Namen odprave je bil alpinistično raziskati in obdelati doslej malo poznano Čvrsnico. Udeležencev odprave je bilo 16.
Odprava je krenila iz Ljubljane dne 23. julija z vso opremo in prispela naslednji dan v Jablanico. Ta dan so si alpinisti ogledali mesto in most preko Neretve, oba znana iz domovinske vojne. Na obali deroče reke je še sem pa tja ležalo rjavo železo, osameli ostanki iz bojev v četrti ofenzivi. V Jablanici je odprava naletela na prve težave glede prenosa opreme. Kljub vsemu prizadevanju mestnega ljudskega odbora ni bilo mogoče takoj dobiti potrebnih konjev za prenos opreme. Zato so alpinisti ostali en dan v Jablanici.
Za izhodiščno bazo si je izbrala odprava dolino Divo Grabovico, ki bi po opisih iz literature najbolj odgovarjala njenemu namenu.
Dne 26. julija so postavili šotore v tej dolini. Naslednji dan je bil določen za ogledovanje terena. Pregledana je bila vsa dolina. Pusta alpska dolina v marsičem liči znanemu Robanovemu kotu v Savinjskih Alpah. Vročina ta dan je bila tako silna, da je od skal kar žarelo. Obstojala je velika nevarnost od strupenih kač, ki jih je izredno mnogo v teh krajih.
Dolina Dive Grabovice se vleče v smeri jugovzhod-severozahod. Na desni strani doline (orografično) se dviga masiv Meriča Kuka. Stene tega masiva so zelo obrasle in za alpinistiko skrajno neprikladne. Edino izraziti zahodni del tega masiva nad desnim odčepom Grabovice—Radovo je kolikor toliko alpinistično zanimiv. Ta zahodna stena Meriča Kuka je visoka 800 ni, naklonine je približno 80 o, je pa izredno poraščena in krušljiva. Na kancu doline se je dvigala nad 1000 metrov visoka jugovzhodna stena Veliki Kuk (1850 m), ki je precej strma in do polovice poraščena z drevjem, Kamenina je rdeča, kar že od daleč kaže na izredno krušljivost te stene. Tu je ves dan vladala silna mediteranska vročina, tako da bi bila misel poskusa v tej steni naravnost blazna. Na levi strani doline se v precejšnji višini dvigajo stene Strmenice in Plase. Taborišče je bilo v višini 230 m nad morjem.
Člani odprave so takoj prvi dan videli, da bo glavni njihov nasprotnik vročina, žeja in strupene kače. V celi okolici sten ni bilo namreč več ur daleč niti kapljice vode. Kljub temu so naslednji dan odšle naveze in sicer:
1. Miha Verovšek — Dane Škerl v zahodno steno Meriča Kuka.
2. Andlovic Jože — Šemrov Ksavo v zahodno steno Meriča Kuka.
3. Zupan Franc —Božo Fakin v zahodno steno Meriča Kuka.
4. Vavken Vido — Vavken Evgen v jugovzhodno steno Plase.
5. Blažina Sandi — Šerbec Fredi v Jugovzhodno steno Plase.
6. Kočevar Rado — Pajer Danica v Jugovzhodno steno Stremenice.
Prva naveza Verovšek —Škerl se je po šesturnem težkem plezanju znašla v območju silnega padajočega kamenja in se je morala v težkih razmerah umakniti. Dosegla sta višino 250 metrov, rabila sta 12 klinov. Ravno tako se je morala obrniti naveza Zupan — Fakin, ki si je izbrala isti vstop in nameravala višje plezati v desnem delu. Navezi Andlovič — Šemrov je uspelo v nekoliko boljšem terenu na desni strani stene izpeljati smer. Plezala sta 15 ur in enkrat prenočila v steni. Vrnila sta se šele naslednji zvečer v taborišče. Ostala sta brez vode v najhujši vročini 36 ur, pri vzponu sta rabila 38 klinov.
Obe navezavi v jugovzapadni steni Plase sta uspešno izpeljali nove smeri. Navezava Vavken Vido — Vavken Evgen je plezala drugi steber na levi, ki je visok 300 m in sta rabila 5 ur. Pri vzponu sta uporabila 9 klinov. Naveza Blažina — Šerbec sta plezala prvi steber v jugozahodni steni Plase — višina stebra 300 metrov. Čas plezanja 6 ur, poraba 12 klinov. Naveza Kočevar — Pajer sta rabila samo do vstopa 7 ur tudi v silni vročini. Za vzpon preko 700 m jugovzhodne stene Strmenice sta rabila 3 ure in rabila 8 klinov. Izstopila sta zvečer na vrhu in morala prenočiti pri pastirjih na planini. Tu sta našla izredno gostoljubnost.
Naslednji dan, 29. julija je bil določen za počitek. Alpinisti so ta dan izkoristili za kopanje v potoku Grabovici.
Dne 30. julija 1949 je bil program pregleda in obiska vrhov v Čvrsnici. Ta dan sta Zupan in Levstik poskušala preplezati navpični stolp v Zavodnih Stenah. Naklonina stolpa je bila v celoti 90 °, nekatera mesta čelo previsna. Morala sta se vrniti, ker sta zašla v plošče, kamor ni bilo mogoče več zabiti klina in varovati.
Mediteranska klima je tako vplivala na člane odprave, da programa naslednjega dne ni bilo mogoče izvršiti. Ta dan je toplomer kazal +50° C v senci. Hrana v šotorih je bila tako segreta, da je prehajala v tekoče stanje. Ponoči so začeli pikati še komarji. Povprečno se je spalo 2—3 ure, poleg tega pa so ogrožale taborišče še strupene kače. Radi teh nevzdržnih klimatskih pogojev je bilo taborišče dne 31. julija preneseno na obalo deroče reke Neretve.
Kljub vsem tem nevzdržnim težavam je odprava dosegla svoj namen, člani so izvršili iz te doline prvenstvene vzpone v vseh stenah, razen v Velikem Kuku. Se večji pomen, kakor preplezanje novih smeri pa je odprava dosegla v tem, da je spoznala kraje iz slavne dobe naše NOV v IV. in V. ofenzivi.
Alpinisti so se nato preko Dubrovnika in morja vrnili domov.
Stene v Čvrsnici se po svoji zgradbi ne morejo primerjati z našimi domačimi stenami v Julijskih in Savinjskih Alpah. Člani odprave so prišli do spoznanja, da izrednih alpinističnih problemov v teh stenah ni.
Alpinisti so na vsej svoji poti našli razumevanja, tako pri organih ljudske oblasti in pri ljudstvu, dostikrat celo v večji meri kot doma. Mnogo je pripomogla k dobremu uspehu odprave tudi Planinska zveza NR Bosne in Hercegovine.
