Obe Zvezi bosta poslovali na Taboru, toda — le štirinajst dni
Ljudska pravica, 19. april 1958
Ljubljana, 18. aprila 1958
Skoraj ni dne, da ne bi obiskali provizorija v Likozarjevi številka 12 – prostore Športne zveze Slovenije in Zveze Partizane Slovenije, Planinske zveze Slovenije, Zveze za konjski šport, uredniške prostore Poleta itd. Toda danes je bil ta obisk vse prej kot zanimiv in razveseljiv. Tamkaj je sicer bilo zbrano skoraj vse osebje, vsi uslužbenci funkcionarji omenjenih telesnokulturnih zvez, vendar je bilo to pot srečanje z njimi kaj žalostno, tako rekoč pretresljivo.
Domala vsi so se sklanjali nad pogoriščem in brskali po njem, če bi mogli rešiti karkoli, pa čeprav najmanjši zapisek, račun, brošuro, knjigo, pokal ali trofejo v kakšni drugi podobi. Toda njihovi napori so bili jalovi. Vsega tega, kar smo našteli, je bilo še precej, toda skoraj ni bilo najmanjšega predmeta, ki ga ne bi oblizali ognjeni zublji.
Pretresljivo je bilo videti starega inż. Bloudka, ki je vse svoje življenje posvetil športu. Požar je do tal upepelil tudi njegov Projektivni biro, ki je bil v njem niz načrtov za naše nove športne naprave in stadione, načrtov, ki niso bili delo enega samega dne in noči. Inženir je ves skrušen grabil ostanke začrtanih pol, kot da bi jih hotel spet sestaviti in zlepiti, po licih pa so ma polzele solze.
Inż. Janko Janša, eden izmed dolgoletnih smučarskih reprezentantov, funkcionar, je vse, kar se mu je zdelo, da bo lahko še koristilo smučarskemu športu, zmetal v majhen koš. Hudo prizadet je komaj izdavil iz sebe: Tudi moji zapiski, ki sem jih zbiral in kopičil vsa leta, med zadnjimi je bil strokovni razgovor z avstrijskim trenerjem Rösonerjem, so šli…
Okoli njega je ležalo niz parov skakalnih in drugih smuči, povsem neuporabnih seve, in več kot 50 smučarskih svitrov. Še dobro, da jih fantje niso vseh vrnili, je zamrmral funkcionar Smučarske zveze Milan Fajdiga.
V prostorih Zveze Partizan je skušal nekdo izreči tolažilne besede, ko je videl blagajno, ki na njej ni bilo sledu požara. Kaj nam pomaga, ga je prekinila uslužbenka Fanika Cerar, ko pa je ogenj le našel pot do denarja, skozi zaprta vratca. Tudi pri Partizanu je bilo opustošeno vse. Kot drugod, so tudi tod pobirali iz pepela le razne trofeje v iznakaženih oblikah.
Še posebej nas je pritegnila skupina čepečih in nizko sklonjenih postav na pogorišču Planinske zveze. Poznani gorski reševalci in alpinisti, kot Keršič – Belač, Franc Zupan, Igor Levstek in drugi, so to pot mogli rešiti le še znake PZS, ki jih je le-ta nameravala skoraj podeliti svojemu članstvu.
Ob pogorišču pa so se venomer ustavljali kamioni, ki so z njimi odvažali upepeljeno bogastvo lahko rečemo, dragocene arhive vseh športnih zvez, torej del našega narodnega bogastva in zgodovine. Prav te škode, ki sicer znaša več sto milijonov, ni mogoče oceniti.
Kaj je pravzaprav sploh ostalo? Vse, kar je bilo v sekretariatu, toda tega je bilo malo, in v računovodstvu ter skoraj vse premoženje oziroma inventar uredništva Polet, ki so ga rešili Fran Mihel, Miro Dobrilovič in Viktor Polak. Le-ti so pritekli takoj ob eksploziji in se pogumno spustili v boj s plameni, za kar zaslužijo vso pohvalo. Športniki jim bodo vsekakor hvaležni,
Med prvimi je prispel na kraj po žara tudi predsednik Športne zveze Slovenije tov. Leopold Krese, se zavihtel skozi okno sekretariata Zveze, in skupaj s sekretarjem Likovnikom sta rešila, kar sta mogla. Likovnik se je spomnil, da je najprej zagrabil za mapo, iz katere so začela padati voščila: Srečno novo leto…
Že v jutranjih urah so sedli za mizo člani Izvršnih odborov Zveze Partizane in Športne zveze. Zlahka so ugotovili, da za funkcionalne potrebe Zveze ni nikjer nobenih primernih prostorov. Gostoljubje, toda le do 5. maja, ko se vrnejo slušatelji, jim je ponudil direktor Višje šole za telesno kulturo na Tabora tov. Stepišnik.
Torej le za 14 dni! V tem času (sedaj klicati telefonsko številko 31-336) bo nujno potrebno najti kakšne prostore, sicer bo organizacijsko poslovanje zašlo v še večje težave, kar ne bo brez trajnejših posledic. Vsekakor so sedaj društva tista, ki lahko pomagajo. Prepričani smo, da bodo njihova vodstva najstrože kaznovala vsakogar, ki bi se skušal spričo uničenega arhiva in zapiskov s čimerkoli okoristiti.
K. D.
