Grif 3/1995
“Želela sem se naučiti plezati poči…
Nekje na začetku oktobra je zazvonil telefon in klicala je gospa Painkiher. Lidija pride domov in če bi kdo od nas plezalcev imel čas za plezanje. Ja, ja, Lidija. Že kar dolgo je od tega, kar je bila nazadnje doma. Sedem let!? Naj pokliče, pa se bomo pogovorili.
Spomnim se, ko je bila zadnjič v Sloveniji. Srečevali smo se na zidu ob Dravi, kjer včasih treniramo. Kot za šalo je preplezala vse težke detajle. Tisti, ki so z njo trenirali po plezališčih, so bili navdušeni nad njenimi sposobnostmi. Majhna, a izredno močna in gibčna. Kasneje sem jo večkrat videl na diapozitivih plezalcev, ki so se vrnili iz Amerike, skoraj vsak jo je srečal. Prav zabavno je menda bilo, ko te je nekdo tako daleč od doma ogovoril slovensko. In še nekje sem jo srečeval – v plezalskih vodnikih. Kar precej prvenstvenih je preplezala z različnimi soplezalci, nekatere od njih še sedaj veljajo za zelo težke, v tistih časih pa so bile špica.
Mesec dni je tako hitro minil, da nisem našel časa, da bi šli skupaj kaj poplezat. Pa drugič. Mogoče se celo srečamo na oni strani luže, ko bodo otroci malo zrasli in se bomo odpravili na družinsko plezalsko potepanje na tisti konec.
Tale razgovor sva naredila večer pred njeno vrnitvijo v Združene države Amerike. Moram priznati, da še nisem srečal človeka, ki bi tako živel za plezanje kot Lidija Painkiher. Sicer pa je tudi njena plezalska pot precej nenavadna. Rojena je bila 28. januarja 1955 v Mariboru, kjer je končala II. gimnazijo in nato odšla na študij tehnične matematike v Ljubljano.
S plezanjem sem začela, mislim, da leta 1978. Delala sem diplomo na Štefanu (Inštitut Jožef Štefan, op.p.) in kakšne tri mesece pred koncem sem prvič poskusila plezati. S plezalci z Akademskega alpinističnega odseka. Prej ni bilo časa zaradi študija. Potem smo šli v Paklenico in začelo se je. Študija nisem končala, čeprav mi je manjkal samo še en izpit in diploma. Bila sem pač ena od tistih, ki jim, ko enkrat poskusijo, to postane življenje. Moram povedati, da nikoli v teh letih nisem prostovoljno prekinila s plezanjem. Vedno le zaradi poškodbe ali česa podobnega.
Pričela pa si v hribih?
Ja, na začetku sem plezala samo v hribih. Plezali smo skoraj ves čas in povsod, z Rokom Kovačem, Frančkom Knezom in drugimi. Zelo dobro je bilo na primer v Mangrtu in Vevnici, takrat tam še ni bilo dosti smeri. Zelo veliko smo bili v hribih, tudi pozimi, predvsem zaradi kategorizacije. S Kovačem sem začela plezati zaledenele slapove. Takrat je bila to še redkost pri nas. In potem se je začelo še prosto plezanje.
Kje si spoznala prosto plezanje?
To je bilo, če se ne motim, leta 1982 v Paklenici, ko je bilo tam mednarodno srečanje. S Frančkom Knezom sva bila predstavnika naših plezalcev. Mislim, da je bila to prelomnica v prostem plezanju pri nas. Tujci so bili seveda precej boljši, vendar se je prosto plezanje po tem začelo precej širiti tudi v naših stenah.
Bila si članica prve jugoslovanske ženske odprave. Šle ste v Pamir. Kako si doživljala tisto odpravo, prve izkušnje z zares visokimi gorami?
Šlo je pravzaprav za slovensko odpravo, saj smo bile v njej same Slovenke. Bilo nas je osem oziroma sedem, ker je ena takoj na začetku zbolela za tifusom. Okužene smo bile tudi vse ostale, vendar nismo zbolele. Moram reči, da je bilo vse organizirano zelo dobro. Rusi niso nič prepustili naključju, kuhali so nam, dali informacije, dobile smo radijske postaje … Razumele smo se zelo dobro, bilo je prav zabavno in lepo. Vse smo dosegle vrh Pik Komunizma, ki je visok 7495 metrov. Za nas je bila to dobra izkušnja z višino. Veliko se jih je čudilo naši vztrajnosti in uspehu. Zagotovo bi šla pozneje še na druge odprave, toda zasukalo se je drugače.
Veliko si plezala s Frančkom Knezom. Kako sta se ujela?
Ujela sva se dobro, saj sva oba zelo rada plezala. Dosti plezala! S Frančkom je bilo užitek plezati. Vselej je našel dobre smeri. Spomnim se, da sva plezala po ves dan, bila sem utrujena, on pa je še vedno šel kakšno posolirat. Imel je neverjetno energijo, bil je čisto nekaj posebnega, razred zase. Z njim naj bi takrat tudi odšla v Ameriko.
Ja, kako pa je prišlo do tega, da si odšla v Ameriko in ostala tam “malo” dlje? Si to načrtovala?
Tja smo odšli leta 1983. Najprej naj bi tja odšla s Knezom, toda on je dobil višinsko delo, ki mu ga je priskrbel odsek, meni pa niso pustili delati, ker nisem bila z istega alpinističnega odseka kot on. Tako sta z njim odšla v Ameriko druga plezalca, jaz pa z Igorjem Škamperletom. Na koncu smo tako ali tako plezali skupaj, ker Frančku soplezalca nista bila dorasla. Kasneje naj bi odšla z Igorjem na odpravo na Anapurno, vendar sem ostala v Ameriki. Letalska vozovnica je veljala pol leta, pa sem si rekla, zakaj ne bi tega izkoristila in še malo plezala po vseh teh fantastičnih stenah. Želela sem se naučiti plezati poči, kar pri nas ni bilo mogoče. Dobila sem delo za dva meseca, nato sem odšla nazaj v Yosemite. Potem je prišla zima, spet sem začela delati in tako se je nadaljevalo. Nikoli nisem načrtovala, da bom tam tudi ostala. Glavni razlog, da sem to storila, je bil ta, da tam lažje najdeš sezonsko delo in poleg tega veliko plezaš. Pri nas je bilo to takrat nemogoče, še danes je verjetno izredno težko. Od Američanov sem se lahko veliko naučila, takrat je bilo tam prosto plezanje v največjem razmahu, šele nato se je razširilo tudi v Evropi.
Kako si pa uredila težave z dovoljenjem za delo, z vizo, saj ostati v Ameriki ni preveč lahko?
Najprej so mi podaljšali vizo, nato sem se poročila. Na žalost ni šlo, ker fant ni bil plezalec in sva se ločila. Moja zadnja zveza sedaj traja sedem let. Nisva poročena, vendar oba plezava in to naju veže. Dogovorila sva se, da ne bova imela otrok. Če nimaš časa, da bi se z njimi ukvarjal, je bolje, da jih nimaš. Plezanje mi je postalo način življenja. Odkar sem začela plezati, se mi vse vrti okoli tega.
Na začetku si se veliko ukvarjala tudi s tehničnim plezanjem, šele kasneje si se posvetila izključno prostemu plezanju. V Yosemitih si plezala tudi nove smeri.
Prej sem veliko tehnično plezala. Leta 1983 sem z Igorjem Škamperletom preplezala Lurking Fear v El Capu, s Frančkom in Igorjem smo tam plezali tudi novo smer. V jeseni sem z ameriškim plezalcem preplezala smer Zodiak. Z Jayem Smithom, ki je bil vodnik ter je učil in treniral plezanje v ameriški vojski, sva preplezala novo smer Bad to the bone, ki je ocenjena z A4. Plezala sem tudi Nose in vse ostale klasike v tistih stenah. Prva leta sem bila tam vsako poletje, skupaj z drugimi plezalci pa sem potovala naokoli po ostalih znanih in dobrih plezališčih. Pozimi sem delala po restavracijah v smučarskih centrih, kjer v sezoni potrebujejo veliko ljudi. Kasneje sem šla tudi v šolo za zobozdravstvenega asistenta in jo opravila v dveh letih. To je služba, ki te ne ovira pri plezanju in za katero ni težko dobiti dela.
Zakaj se nisi odločila tudi za tekmovanja?
Preplezala sem smeri do 5.13 a, b (IX+, IX+/X-), vendar sem v času, ko so se pričele tekme v plezanju, morala začeti delati. Stroški tekmovanj v ZDA so veliki, predvsem zaradi velikih razdalj, ker se tekmovanja odvijajo na različnih koncih te države. Tekme tudi niso posebej popularne, čeprav jih kar nekaj tekmuje, toda veliko je dobrih plezalcev, ki se s tem ne ukvarjajo. Veliko jih že trenira na plastiki (na umetnih plezalnih stenah, op.p.), vendar je tekmovati recimo v Sloveniji lažje, ker je majhna dežela in so razdalje manjše. Tukaj je tudi več možnosti za to, da dobri uspejo. V Ameriki je običaj, da se plezalci selijo tja, kjer se odpirajo nova plezališča. Evropa ima še eno prednost – skala je precej bolj raznovrstna kot na drugi strani luže. Mislim, da apnenec vseeno da plezalcu tisto pravo moč, ki jo potrebuje, da je lahko povsod dober. Američani se zato še vedno čudijo, ko pridejo Evropejci tja in plezajo težke smeri “on sight”.
Zdaj si zaposlena in ti je verjetno malo težje neprestano plezati. Počneš še kaj drugega?
Delam štiri dni na teden, se pravi, da tri dni na teden še vedno plezam. Veliko hodim tudi v fitnes centre, kar je v ZDA zelo popularno. V Ameriki traja delo zaposlenih cel dan. Ko končaš, je že skoraj konec dneva in ni časa za odhod ven, v naravo. Zato je marsikomu fitnes edina rekreacija. To mi je pravzaprav hobi. Če ne bi mogla več plezati, bi se še vedno ukvarjala s fitnessom. Za samo plezanje je dokaj koristen. Pri mnogih plezalcih se pojavijo različne poškodbe, ker nimajo dovolj natreniranih nekaterih mišic. Pri plezanju namreč ne uporabljaš vseh enakomerno. Zato s fitnessom načrtno treniram vse mišice.
Po sedmih letih si prišla na obisk v Slovenijo. V tem času je tudi pri nas prosto plezanje doživelo velik napredek, odprla so se nova plezališča, veliko je tekmovanj, gradijo se umetne stene … Kakšna se ti zdi zdaj slovenska plezalska “scena”?
Presenečena sem bila nad našimi plezalci, ki so zelo dobri, kar sem lahko videla po plezališčih. Nekaj je zares vrhunskih, ki bodo še precej dosegli. Zdaj je tukaj tudi nekaj odličnih plezališč, še posebej mi je všeč Mišja peč. Plezanje se je dobro razvilo, le ponekod bi bilo treba še kaj urediti. Mišja peč bi na primer potrebovala stranišča. V Ameriki se ponekod pobira denar za plezanje, na primer v Riflu, ki je super plezališče. Letna vstopnica stane 30 dolarjev, kar je zelo malo. S tem denarjem se lažje uredijo plezališča, lahko pa se nameni tudi za kaj drugega, v Sloveniji recimo bi ga lahko uporabili za vrhunske plezalce. Mislim, da bi se lahko vrnila nazaj. Lahko bi se prilagodila, ne bi imela posebnih težav. Plezalska scena je razvita in mislim, da bi šlo. V Ameriki je sicer na splošno lažje živeti, tukaj pa so še vedno manjše plače. Bencin je tam cenejši, življenje tudi. V Sloveniji so zelo nevarne ceste, plezalci pa vselej potujemo.
Kaj boš sedaj počela v Ameriki?
Zdaj bo zima in to je pravi čas za plezanje v Lake Tahoe, kjer živim. Blizu je plezališče Jail House. To je pri Sonori, ki je kakšno uro od nacionalnega parka Yosemite (glej str. 22-23, op.p.). Sedaj nisem v formi, vendar bom kmalu spet in upam, da bom plezala smeri 5.13, ki jih je tam veliko. Sicer pa načrtujem čez kaki dve leti spet prihod domov.
Pa dajva za konec še kakšno prigodo iz tistih “predameriških” časov. Se spomniš česa posebnega?
Ah, veliko je lepih spominov. “Fajn” smo se imeli takrat. Ja, nekoč smo plezali slap, ne spomnim se točno, kje. Bilo je zjutraj in v slapu je bilo vzhodno sonce. Led je bil bolj mehak, tekla je voda. Splezali smo do vrha in ko smo prišli naokoli nazaj dol, se je podrl. Ni ga bilo več. Smo imeli kar srečo.
Tekst in foto Boris Strmšek
