Glas, 22. november 1983
Iz dela Gorske reševalne službe v Sloveniji
ŠKOFJA LOKA — Gorski reševalci iz Slovenije se vsaki dve leti sestanejo na zboru, kjer med drugim obravnavajo svoje delo v preteklosti s posebnim poudarkom na analizi nesreč v naših gorah. Na letošnjem zboru, ki je bil minulo soboto v Škofji Loki, so ob pregledu reševalnih akcij opozorili na nekatere zaskrbljujoče ugotovitve.
Komisija za gorsko reševalno službo pri Planinski zvezi Slovenije že 14. leto sestavlja analize o gorskih nesrečah. Po zbranih podatkih se je v 13 letih smrtno ponesrečilo v naših gorah 156 planincev in drugih obiskovalcev, od tega 41 iz Slovenije. Nič manj črn ni podatek o nesrečah alpinistov, saj je v 15 letih omahnilo v smrt kar 80 slovenskih plezalcev, več kot pol v zadnjih šestih letih. Zaskrbljeni smo lahko toliko bolj, ker število nesreč v gorah, predvsem težjih, tudi zadnja leta narašča.
Tako so reševalci 1981. leta imeli 13 poizvedovalnih akcij in 48 reševanj, s katerih so iz gora prinesli od 59 ponesrečencev 18 mrtvih.
Leto pozneje so odšli 9-krat na poizvedovalne in 64-krat na reševalne akcije; med 72 ponesrečenci je bilo 17 mrtvih.
Letos pa so že do konca oktobra imeli 11 poizvedovanj in. 72 reševanj, med 26 ponesrečenci pa je bilo kar 25 mrtvih, od tega 13 alpinistov.
Prav med alpinisti smrtne nesreče najbolj izstopajo. Čeprav je faktor tveganja pri plezanju v steni in po brezpotju zelo visok, pa se v komisiji GRS ne morejo sprijazniti z dejstvom, da je med slovenskimi alpinisti kar sedemkrat več nesreč na tisoč ur plezanja kot v drugih deželah. Kot je v razpravi na zboru med drugim naglasil dr. Matija Malešič, bi bilo treba za zmanjšanje števila nesreč alpinistov rešiti več problemov. K organizacijskim izboljšavam bodo prispevali strožji pravilniki o delovanju alpinističnih odsekov in skupin. Povečati bo treba tudi zahtevnost izpitov za strokovne kadre in pri vzgoji nameniti poudarek upoštevanju častnega kodeksa. Boljše informiranje bo moč doseči z objavo strokovnih in idejnih prispevkov v planinski literaturi, v obveščanju pa bo treba dati razumno težo tudi objavi raznih tekmovalnih dosežkov alpinistov, ki lahko zaradi težnje po doseganju vrhunskih rezultatov prej škodijo kot koristijo.
Iz analiz je prav tako razvidno, da močno raste število žrtev med ljudmi, ki kljub akutnim boleznim hodijo v gore. Povsem napačna so razna reklamna gesla: »Tekači živijo dlje« ali »Pojdimo po zdravje v hribe«. Praksa dokazuje, da so bolnim naprezanja škodljiva; v zadnjih letih podleže srčnim slabostim več planincev v vsaki sezoni. Zato je tudi dosedanji načelnik GRS Albin Vengust v svojem poročilu med drugim naglasil, da je v gorah moč zdravje utrjevati, ne pa iskati, ko je človek že bolan. Opozoril je še na enega od pogostih vzrokov nesreč. Med ponesrečenci je vse več obiskovalcev gora, ki ne poznajo meje pri uživanju alkohola. Takšni ne bi smeli hoditi v planine.
Ker reševanje v gorah ni poceni — stroški akcij so kljub prostovoljnemu delu reševalcev v treh sezonah presegli 21 milijonov dinarjev, bodo morali v celotni planinski organizaciji razmisliti o ustreznem ukrepanju, kako zajeti naraščanja števila nesreč. Še več preventivnih nalog kot doslej bo treba opraviti tudi v postajah GRS, ki imajo malo reševalnih akcij na svojem območju, a zato toliko številnejše planinsko članstvo. Nujno bo obravnavati primere, ki niso v skladu s častnim kodeksom, za planince na častnem razsodišču PZS, za nepremišljena ravnanja nečlanov pa na rednih sodiščih. Hoja v gore in še zlasti plezanje v skalnem svetu sta predvsem etično dejanje, za katerega se mora vsak odločiti trezno. Prav gotovo pa je za njegovo poznejše osveščanje o pravilnih postopkih v tej dejavnosti velikega pomena delo gorske reševalne službe, ki ima zaradi humane amaterske dejavnosti v naši družbi velik ugled.
S. Saje
