Jože Vršnik-Roban
Nad Ravno pečjo so Turni (precej podobni postavljenim kegljem), nad njimi pa so Ruče. To so nekakšne kraške kotline, ponekod z redkim drevjem obrasle, drugod pa je spet huda gošča. V teh kotlinah je veliko skalovja, pozimi pa je okrog vsake večje skale okopnel svet. Kaže, da prihaja toplota iz podzemnih votlin.
Nad Ručami, že čisto na vrhu hriba, je majhna ravnica, pripravna za molžo krav, ki se pasejo v Strehalci, zato jo imenujejo Molznik ali po solčavsko povedano Movznek. Vzhodno od Movzneka je Strelovec (1798 m). Tu se nudi obiskovalcu zelo lep razgled, od Rogovilca ali iz Solčave mimo Kneza pa kar lahek dohod in sestop v Logarsko dolino. Tik pred Strelovcem, le nekaj metrov niže, je Široka raven, ki ni ravno velika, a se je človek le razveseli v tej strmini. Od Široke ravni nekaj sto metrov niže je Strehalca, to je Knezova planšarija, ki je pa na žalost že nekaj let opuščena.
Od Strehalce kakih sto petdeset metrov niže so še vidni ostanki koče, kjer je bila nekdaj Robanova planšarija. Zaradi prehude strmine in preveč skalnatega pašnika so to planšarijo opustili in v Kotu napravili novo že v začetku prejšnjega stoletja. Raz Seče drži druga steza strmo v hrib do Hojke, ki stoji na majhnem sedelcu, debela pa je tako, da je dva moža ne obsežeta. Visoka pa ni, ker ima pet vrhov. Od tu je samo ponekod še vidna steza navzgor v Kravjo jamo, do stare opuščene planšarije in v Strehalco.
Ko pridemo skozi pritako (leso) v kotovski meji v Kot, dospemo po petdesetih korakih do skalnatega griča (na naši levi), ki se kot skalnat greben razteza skoz do hleva na planšariji. Nekdaj so ga imenovali Kozji hrbet. Imenovali so ga pač po precej mršavi kozi. Nastanek tega griča si razlagam tako, da sta se tu srečala ledenika raz Krofičke in z Veže (Device) in sta tu odlagala skalovje, katerega sta pritovorila s seboj. Zdaj je Kozji hrbet pokrit z mladim gozdom, zato je manj opazen.
Kakih dvajset korakov desno (vzhodno) je dober studenec.
Po potu ob Kozjem hrbtu pridemo do malega travnika, ki je ograjen s plotom, zato se imenuje Ograd. Tu se odpre prav lep pogled na Ojstrico in vse gore okrog Kota. Takoj za Ogradom pa smo že na Stanu 972 m, kjer je planšarija. Tu je koča skozi poletje oskrbovana. Turist lahko dobi prenočišče in skromno postrežbo.
Severno od Stana je plaz Špelak, ki je nekaka meja med gorovjem Krofičke in Strelovcem. Sega od vrha Klemenče Planjave mimo Ruč in Turnov skoz v Ravne. Tu blizu je Špelakova zijalka. Zahodno od Špelaka so Répniki, nekdaj novine in pašnik, zdaj že mlad gozd. Še naprej je Ajdova novina, v strmini nad njo pa Pasje sedlo. Zahodno od Pasjega sedla je zelo strm in skalnat Črni hriber, ki se razteza visoko, prav v osrčje Krofičke. Nekdaj je bil res črn (črn gozd, iglavci) leta 1911 pa ga je ogenj opustošil prav do golih skal. Preteklo je petdeset let, da se je kolikor toliko obrastel in pozelenil, črn pa še dolgo ne bo. Po Črnem hribru drži ovčja steza na Krofičko. Med Črnim hribrom in Pasjim sedlom je globok skalnat žleb Cégljev graben. Ceglji so ledene sveče.
Od Stana naprej pridemo v desetih minutah na Stari stan, kjer je bila planšarija do leta 1910. Tudi tu se zadnji ostanek nekdanjega pašnika bori z gozdom, brez upa na zmago. Vštric Starega stana v vznožju Krofičke je Veliki Lom, kjer je bilo več hektarov bukovega gozda podrtega od snežnih plazov. V zadnjih letih je bila večina te podrtije izsekana in spravljena za drva. Tik nad Starim stanom preseka gozd precej strm Škrbinski graben (podaljšek Škrbinskega plaza) in se južno od Stana združi s Slatinskim plazom in s prodi, ki se raztezajo od vznožja Jeruzal in izpod Skoka. V trikotu med Prodi in Škrbinskim grabnom so nekdanje Sedelske novine (zdaj gozd), ki so se raztezale do Sédele pod Podmi. Med Sedelci in Skokom je Podérje, kjer je od plazov podrtega več hektarov bukovega gozda, ki ležeč na tleh vsako pomlad znova dvigne veje in životari naprej.
Omenjen je bil že Črni hriber in steza na Krofičko. Ta steza pripelje čez Polico na Osmojeni hriber in naprej na Strežo, kjer se odcepi stranska steza, ki drži na levo (zahodno) v Žlebe in naprej k Peklu. Pekel je precej divji prepad nad macesnovim gozdičkom. Tu je več skalnih votlin in nekoliko neroden prehod pod steno Belfštenge, ki je v steni med Peklom in Škrbino. Belfštenga je nemška spačenka za volčjo stopnico, ki slovensko ime pošteno zasluži, nemško bi pa lahko zdrknilo v preteklost, a je brez potrebe še zmeraj tu.
Višje nad Peklom je Okrogla peč (stolp), zahodno od nje je Novina, to je zelo strma zelenica, ki je pač dobra za gamsov pašnik, za ovce pa ne pride v poštev. V strmini nad Novino so Zeleničke, iz njih je pa prehod v Zadnjo zelenico, ki se razprostira na zahod do Škr-bine in na kvišku na vrh Krofičke. V Zadnji
zelenici je zijalka, ki daje zavetje poleti ovcam, v jeseni pa gamsom. Iz Zadnje zelenice je nekoliko zanimiv prehod na Škrbino in Kopinškovo pot. Od zijalke na vrh Krofičke ni daleč, je pa precej strmo. Iz Zadnje zelenice na Ute drži ovčja steza. Uta se imenujejo zelenice na vrhu Krofičke, a so nagnjene že v Logarsko dolino. V stenah nad Travniki in studencem je Vranova zelenica. Dohod v njo je iz Vranove zijalke na Utah, ki ima okno skozi steno. Zaradi prehude strmine se v Vranovi zelenici ubije vsaka ovca, ki v to zelenico zaide in postane hrana za vrana (krokarja). Zato to ime. Ubila pa se v Vranovi zelenici že dolgo nobena ovca ni, ker je pokojni pastir Jaka Cerne (Tončkin Jaka) okno v Vranovi zijalki s kamenjem toliko zaprl, da je za ovce neprehodno.
Na Ornem hribru se steza deli na dva kraka. En del drži na desno mimo zijalke, skozi žleb na Stari stan (pastirski), nato navzgor mimo studenca do pastirske koče, ki sameva pod previsno steno. Drugi del steze gre na levo skozi burje na Petelinek, kjer je že kar lep razgled, in naprej v Travnike. To so precej prostorne in lepe zelenice, ki se raztezajo od Okrogle peči na vzhod in na kvišku mimo studenca in Solišča skoz na vrh, na Ute. Na Krofički in na Utah je razgled zelo lep, vreden, da se človek nekoliko potrudi zanj. Od Solišča, kjer so leseni žlebi, v katere se nasiplje sol za ovce, se spušča ovčja steza v desno (vzhodno) na Konja, ki je na precej visokih nogah, zato je raz njega razgled zares lep. Raz Konja zdrkne steza, ki pa ni ovčja (bolj plezalska), strmo navzdol do pastirske koče pod steno. Od tu drži stara pastirska steza na vzhod v Vratni žleb in navzgor v Vrata (ozek prehod med dvema stenama) in naprej na vrh Klemenče Planjave.
Krofička je precej obrastla gora. Kakih posebnih sten nima, je pa zanimiva zaradi svojih številnih votlin. Zdi se, da mora biti vsa gora zelo votla, ker tudi ob največjih deževjih vso deževnico pogoltne vase. Nobeden njenih žlebov in plazov ne potegne toliko vode v dolino, da bi imel zvezo s Prodi v Kotu. Marsikdo vpraša, katero ime je pravo: Krofička ali Grofička. Stara solčavska izgovorjava je Krofička. Je pa mogoče in kar precej verjetno, da je po starosolčavski precej koroški izgovorjavi iz Grofica nastal Krofič.
Po stari pripovedki je ime Krofička nastalo takole:
Nad Klemenškovo kmetijo, še precej višje v hribu, že blizu koroške meje je (zdaj že opuščena) kmetija Krofičevo. Živel je gospodar Krofič, strasten lovec. Nekoč je odšel na lov na Krofičko, ki je imela takrat še drugo ime. Zagledal je gamsa in ga zastrelil. Gams — po pripovedki peklenšček — je padel, ko pa se mu je Krofič približal, je gams vstal in odšel naprej. Krofič ga je zalezel in ustrelil v drugič, gams je spet padel, ko se mu je Krofič približal, je spet vstal in odšel naprej. To se je ponovilo še nekaj-
krat in Krofič se je zaplezal v tako steno, da ni mogel več naprej in ne nazaj. Klical je na pomoč in slišal ga je nek pastir. Ker mu sam ni mogel pomagati iz stene, je poklical še druge ljudi, pa ga tudi oni niso mogli rešiti. Zato so poklicali duhovnika, ki mu je dal odvezo, potem mu je pa rekel: »Vrzi puško! Če se bo razbila puška, se boš ubil tudi ti, če bo pa puška ostala cela, lahko skočiš dol, pa se ti ne bo nič zgodilo.« Krofič je vrgel puško od sebe, ni pa videl pod steno, kam je padla. Puška se je razbila, a Krofiču so pokazali drugo puško in rekli, da je ostala nepoškodovana, zato naj kar skoči dol. Koliko se je Krofič obotavljal, pripovedka molči, nazadnje je le skočil in se ubil. Od tega časa se Krofička imenuje Krofička. Obstaja pa še druga možnost za nastanek tega imena.
Od Robana ali z Robanovega Travnika gledano se vidi na grebenu Krofičke profil ženskega obraza. Nad pastirsko kočo, kjer je najnižji prehod na Ute, je vrat. Najprej se vidijo prsi in telo, stopala pa so vrh Krofičke. Zdi se mi verjetno, da je kdo od nekdanjih rekel, da tam gori leži velika ženska. Velika ženska pa je bila nekdaj grofica. Če že ne po postavi, pa po svojem položaju. In je morda tako nastalo ime Grofička. Omenjeni so bili že Knezjak in Čeremešniki. Nad Čeremešniki (vrh Bukove doline, že v Knezovem) je Veliki ker. To je precej visoka skala, ki štrli iz mladega gozda, na njo pa se vzpenja pastirska steza. Tu je prav lep razgled.
Levo od Velikega kera je hrib Gungalca. Ali je to pokvečeno ime za gugalnico ali ima kak čisto drug izvor, mi ni znano. Od Gungalce levo (zahodno) je hudournik Žlebnik, ki odvaja vodo in snežni plaz izpod vrh Strelovca mimo Hojke v ravnino. Tu preseka Travnik na dvoje, na Prode pa pripelje vodo pod klancem, ki drži na Travnik. Desno (vzhodno) od Velikega kera je Perečaj. Tu je zelo dober in stanoviten studenec. Po pripovedovanju starih so tu nekdaj Knezovi ovce prali pred strižo. Od tega ime. Desno od Perečaja je Knezov Pongrad (sadovnjak). Mala ravnica v zavetrni sončni legi, zasajena s sadnim drevjem. Nad Pongradom v strmini je bila pred leti planota Babjekova novina, zdaj je mlad gozd. Nad Babjekovo novino je visoka skala Resolac (rastlo je resje, vreselj), kjer je pred nekaj leti strela vžgala suh macesen, iz tega pa je nastal velik gozdni požar. Gasili so gasilci iz Solčave. Luč in celo iz Ruš pri Mariboru. Vsi so imeli opravka dovolj, da so ogenj omejili, pogasil ga je pa dež. Levo od Babjekove novine, že v višini Knezove domačije, je grič Kresišče. Tu so včasih Knezovi žgali kres.
V hribu nad Velikim kerom in Gungalco je grič, na katerem je ravnica Govejski legar. Kar malo višje je Frikova novina. Od tu navzgor in na zahod do plazu Žlebnik se raztezajo Knezove stene. V njih je več votlin (zijalk), med stenami pa so precej strmi in skriti, pa ne težki prehodi.
Nad stenami so Robi (v Robeh). Tu je še nekoliko ovčjega pašnika, dolga leta pa je bila to velika planota. Naša stara mati, ki so bili rojeni na Knežjem, so pripovedovali, da so Knezovi napravili v Robeh novino v letih okrog 1870 in so v nji pridelali toliko rži, da je bilo kruha dovolj za vse delavce, ki so zgradili novo hišo in hlev, ker so jim stara poslopja pogorela. Ta novina zelo dobro pokaže, kako do kraja so izkoristili zemljo za pridelovanje živeža in kako močne so bile nekdaj kmečke družine, da so tako veliko delo zmogle. V sedanjih razmerah bi se nihče ne domislil, da bi šel v Robe žito pridelovat. Tudi če bi žito po sili zrastlo, bi ga ne mogli znositi na Knežje, ker bi pač ne bilo mogoče dobiti dovolj nosačev.
Vzhodno od sten so Korenine, tu pa pridemo že na stezo, ki drži raz Knežje v Strehalco. Pripelje nas najprej do Piramide, kjer se odcepi stranska steza v Robe. Prava steza pa nas po strmini in mnogih ovinkih pripelje do Šupe, od tu pa skoz Strmo planino do bajte (planšarije) v Strehalci. Šupa je bila lesena stavba, zdaj je že razpadla. Od Šupe se pride po precejšnji strmini na Lucjan (1754 m). (Encjanu pravimo lucjan). Nad stezo od Šupe do Bajte ter med Strelovcem in Luc-janom je Strma planina. Tu raste precej trda trava, zato je včasih ovcam dosti ostane. Nekdaj so vsako jesen to travo pokosili, posušili in seno znosili v Šupo. Od tu so ga pozimi nosili v bremenih na glavi navzdol mimo Piramide do Korenin, kjer so ga naložili na sani. Tudi to je slika trdega boja gorjancev za obstoj. Saj je od Kneza do Šupe dobro uro hoda.
Vzhodno od Lucjana je Rožni Vrh. 1475 m. Tudi tu je krasen razgled, spomladi pa tu ppjeta ruševec in divji petelin, ves ptičji zbor pa zažvrgoli takšno budnico, da kdor jo je enkrat slišal, mu vse življenje odmeva v spominu. Vsaj včasih je bilo tako. Na žalost je v zadnjih letih število ptic močno upadlo. Po starem ustnem izročilu je Knez prva in najstarejša naselbina v Solčavi. Po pripovedovanju pokojnega Fida je prvi Knez pribe-žal od nekod iz ogrskih dežel pred nekim svojim nasprotnikom. Naselil se je visoko v Rožnem vrhu, kjer ie dobra zemlja, ne prehuda strmina, dovolj vode in lep razgled, ki mu je omogočal pravočasno opaziti vsako nevarnost. Še zdaj je mogoče videti ostanke razvalin poslopij. Šele njegovi potomci so se preselili niže na kraj, kjer je Knezova domačija še zdaj. Pa še tu je nadmorska višina 1222 m.
Koliko je resnice na Fidovi trditvi, da je pribežal prvi Knez iz ogrskih dežel, ni ugotovljeno (Fidove knjige so zgorele), verjetno pa je, ker so pred tisoč leti tam prebivali Slovenci. Slovenec pa je bil prvi Knez prav gotovo, ker je že v urbarju iz l. 1426 zapisan Ulrich Knes am guph. Če bi bil Nemec bi ga gotovo zapisali furst, če bi bil pa Madžar, bi se pa ohranilo madžarsko ime in še več kaj madžarskega.
Priimek lastnikov Knezove kmetije se je že parkrat spremenil s poroko, ni pa znano, da bi se kdaj spremenil s prodajo. Imena Knezovih njiv so: Podhišna njiva, Mlačna njiva, Šupna njiva, spodnja in zgornja Reber, Podkozjačna njiva pod (kozjim hlevom), Javorje, Skrelovje (skret je skala, ki »gleda« malo iz tal, iz njive), Velika njiva, Nadhlevska njiva, na Koglu, Sečna njiva (v Sečah) Ogradova njiva in Grofova njiva. Nastanek imena Grofove njive sedanjim Knezom ni znan.
Iz velikega števila njiv in če upoštevamo še strmino in veliko nadmorsko višino, je razvidno, da Knezovi ljudje niso smeli imeti usmiljenja s samim seboj, če so hoteli tako velike njive obdelati in pridelke pospraviti. Velikokrat se je zgodilo, da jim je že na zrelo žito zapadel sneg. Kakšna je potem žetev, si more predstavljati le, kdor je takšno žetev sam doživel.
Posebnost Knezove kmetije so steze in pota. Razpeljana so po njivah, gozdih in pašnikih na gosto in tako smotrno, da bi jih bolje ne strasiral strokovnjak. V teh potih (kolovozih) je ogromno delo pridnih ljudi in najbrž več stoletij. Ob pogledu na to človek občuduje brihtnost, podjetnost in gospodarsko moč nekdanjih Knezov.
S Knezom na isti višini in v oddaljenosti kakih 150 m je Havdej. V urbarju iz leta 1426 je zapisan Chalde. Priimek Havdej se je lastnikov Havdejeve kmetije držal skozi vsa stoletja do 1. 1923. Obstaja pa še v Solčavi. Imena Havdejevih njiv so: Gornja njiva, Krnica, Podhlevska njiva, Ravna njiva, Kogel, Podslivska njiva, Pustota, Podmeja, Hribr, Rigl, Podmlinska njiva in Dove. Druga imena: Ojstro, Kamnita novina, Mačkina peč, Studenec, Kiper, Seče, Kanel, Sred peči, Križ, Osrana drča, Vreslovka, Klop, Temna jama, Ovinek, Resolac, Lama njiva in Kravji vrh.
Planinci (pod tem imenom so znani Knezovi in Havdejevi) imajo za zvezo s Solčavo pešpot na Opresnika, ki je pozimi dostikrat neprehodna, vozno pot pa mimo Vrha do Govca in naprej do ceste Luče — Solčava. Kmetija Vrh je na približno 900 m nadmorske višine in na polovici pota Knez — Govc. Tudi ta kmetija je že vpisana v urbarju l. 1426. Verjetno so vse te kmetije obstajale že par sto let prej, saj je gotovo poteklo precej časa, preden so pragozd spremenili v njive, zgradili poslopja in kmetije postavili v tako stanje, da so bili zmožni oddajati predpisane dajatve.
Vršnikova kmetija je v precejšnji strmini in je zato zelo težavna, ima pa dovolj sonca, ljudi pa take, da jim tudi v strmini ne drsi. Imena Vršnikovih njiv: Velika njiva, Potočka njiva, pod Štepihom, nad Štepihom, Osredek, Hribrska njiva, Pustota, Martinovska, Šopova, Zalesovska, Gornja njiva in Robci (strmi robovi).
(Se nadaljuje)
