Slovenske novice, 17. avgust 2022
KREDARICA
Planinci se na Kredarici umivajo s higienskimi robčki.
Letošnja gorniška sezona je na vrhuncu in vse kaže, da bo po številu obiskovalcev rekordna. A ta množičen obisk ima na visokogorje zelo slab vpliv, poleg tega se zadnja leta pred našimi očmi dogaja prava okoljevarstvena drama. Od nekoč mogočnega Triglavskega ledenika ni ostalo skoraj nič, dežja ni bilo v izobilju, v planinskih postojankah pod Triglavom pa je zaradi tega že začelo zmanjkovati vode.
Pod tuš vsak osmi dan
Ko smo se ob začetku gorniške sezone pogovarjali s Hermanom Uraničem, oskrbnikom Triglavskega doma na Kredarici, ki je naša najvišja in najbolj oblegana planinska postojanka, nam je dejal, da se bolj kot vsega drugega bojijo, da bi jim do konca avgusta zmanjkalo vode. »Če se bo to zgodilo, bo kriza! Ves čas se trudimo, da je porabimo čim manj, in molimo za dež,« je dejal sredi junija, ko se je že nakazovalo dolgo in sušno poletje.
Žal so se njegovi strahovi uresničili! Te dni jim je že zmanjkalo vode za umivanje rok v straniščih, kjer gostom svetujejo uporabo higienskih robčkov, osebje pa se lahko tušira le na osem dni. Pijačo strežejo v kartonaste kozarce, saj tako prihranijo pri pomivanju posode. Da lahko obratuje vsaj kuhinja, morajo vsi ves čas varčevati z vodo. Uranič je oskrbnik na Kredarici že sedmo leto, a tako hude suše še ni doživel. »Vode imamo samo še za 14 dni, pa še to ne tiste iz ledenika, ampak smo že na začetku sezone na srečo usposobili staro cisterno. Voda iz ledenika nam že tri tedne ne teče več. Letos ga je res zelo pobralo, skoraj nič ga ni več ostalo, dobesedno izginil je. Zelo žalostno! Zdaj, kot rečeno, varčujemo z vodo in ves čas upamo, da bo padlo kaj dežja. Brez dežja bomo brez vode,« nam je povedal in napovedal tudi nekatere omejitve obiska v prihodnosti.
Omejitev obiska ali zaprtje
»Z vodo bolje ne bo nikoli, ampak bo šlo le še na slabše. Letos bomo še zdržali, a v prihodnosti bo treba sprejeti omejitve. Ledenika nimamo več, odvisni bomo le še od dežja. Za dodatne cisterne nimamo dovoljenja od Triglavskega narodnega parka (TNP), zato bo verjetno treba počasi zmanjšati kapaciteto naših ležišč, s sedanjih 330 na 250 postelj. Nujno bo treba omejiti dnevno količino obiskovalcev, samo tako bomo lahko nekako šli skozi sušne sezone do konca. Ali bomo imeli manj ljudi ali pa bomo morali zapreti planinski dom,« je prepričan.
Obiskovalci so ob varčevalnih ukrepih pokazali veliko razumevanja, pove oskrbnik, a še vedno ga marsikdo vpraša, ali imajo v sobah tudi tuše. Takšnim se samo nasmeje in jim v šali reče, da imajo sobe tudi džakuzije.
Rekordno leto Sezona na Kredarici je te dni na vrhuncu in po dosedanjem prometu se že da govoriti o rekordih. Kot nam je povedal oskrbnik Herman Uranič, so imeli do zdaj že okoli 7000 prenočitev, toliko so jih imeli prejšnja leta v vsej sezoni, dnevnih obiskovalcev niti ne štejejo več. Njihov promet je bil do včeraj občutno, kar za 150.000 evrov višji kot ob enakem času lani in prejšnja leta.
Uranič nam še zagotovi, da koče tudi ob popolnem pomanjkanju vode letos ne bodo zaprli, ampak bodo v skrajnem primeru, če ne bo zadosti dežja, morali vodo dostavljati s helikopterjem iz doline. Ob strogih varčevalnih ukrepih je na dan potrebujejo najmanj 2000 litrov. Samo še do konca avgusta morajo zdržati, potem pa obisk toliko upade, da so potrebe po vodi veliko manjše.
Ledenik je le še ostanek
Meteorologi in raziskovalke in raziskovalci Geografskega inštituta Antona Melika (GIAM) ZRC SAZU, kjer ga raziskujejo že od leta 1946, že dolga leta glasno opozarjajo na neverjetno hitro taljenje in izginjanje Triglavskega ledenika. Ta se je v slabih dveh stoletjih zmanjšal na okrog hektar veliko zaplato, ki niti ni več ledenik, saj nima več ledeniških razpok. Tudi na GIAM mu ne rečejo več ledenik, ampak samo še ostanki ledenika pod Triglavom. Včasih zeleni sneg, tako se glasi eno od njegovih že dolgo pozabljenih imen, z značilno ledeniško barvo, je zadnja leta postal navaden sivkasti vodni led.
Konec 19. stoletja je meril prek 40 hektarov in je segal od območja tik pod vrhom Triglava vse do roba severne stene. Takrat so deli ledenika občasno padali celo v dolino Vrat! Leta 1946 so izmerili še 14 hektarov, v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja so na njem še lahko smučali celo poleti, v osemdesetih letih se je razpočil na dva dela, izginevanje pa se je najbolj stopnjevalo od devetdesetih let naprej. Leta 1995 je bil velik le še tri hektare, ob meritvah leta 2003 pa se je prvič spustil pod hektar, in sicer na 0,7 hektara. Dosedanjo najmanjšo površino – 0,6 ha – so izmerili prvikrat že leta 2007, vnovič pa 2019. Lani je zaradi obilice snega spet narasel na 2,4 ha, medtem ko bodo letošnje raziskave po mili zimi z malo snega verjetno spet pokazale zelo žalostno sliko.
Tina Horvat
