Kukova špica

Zadnji skalni zubelj v vzhodnem kraku dolgega grebena Martuljških gora, divjega, razbrazdanega loka nebotičnih vrhov, ki na jugu s prepadnimi stenami zapira Zgornjo Savsko dolino, ali kar Dolino, kot ji rečemo domačini, ob njegovih vzhodnih in zahodnih bokih pa tečeta dva pomembna pritoka Save Dolinke, Bistrica, ki izvira prav pod Triglavsko steno in Velika Pišnica, je eden tistih mogočnežev tega niza težko dostopnih gora, ki obiskovalcu nekoliko gostoljubneje odpirajo vrata. Že samo dejstvo, da označena in zavarovana pot pripelje le na vrh Špika, vsi ostali vrhovi v skupini pa so čista brezpotja v povsem divjem svetu prepadnih grebenov in strmih grap, je dovolj zgovoren imenovalec vsega, kar gorniško dušo čaka v samotnih divjinah nad Martuljkom, Vrati in Krnico.

Prva mogočna gora, ki jo ozremo s ceste med Jesenicami in Mojstrano, tam nekje za Hrušico, je naš tokratni cilj. Priostrena piramida z dvema vitkima grebenoma in z velikimi melišči, Kukovimi prodi, ki segajo visoko pod rob vzhodne stene in vzhodnega predvrha Vrha nad Mužiči (2114 m), je seveda deležna občudujočih pogledov, v srcu resničnega zaljubljenca v prostorčke pod nebom, kjer le tišina šepeta, pa se že rojeva nemir, ki hitro prerase v željo, splezati tja gor, visoko k božanskim prestolom. Torej ne preostane drugega, kot vzeti pot pod noge.

Običajnega smrtnika naša gora spusti na svoj vrh le z juga in še zanj velja, da naj s seboj vzame zvrhan koš visokogorskega znanja, začinjenega vsaj z osnovnimi alpinističnimi veščinami, še bolje pa si je omisliti skrbno vodniško spremstvo. Ko vse to imamo, se odpravimo iz Mojstrane mimo Peričnika v Vrata, vendar cesto zapustimo nad strmimi klanci Krede in se ob razriti hudourniški grapi Velikega Črlovca (pribl. 940 m) začnemo vzpenjati proti severu, dokler ne naletimo na začetek udobne lovske poti, ki se vije po strmem pobočju med Velikim in Malim Črlovcem prav do gozdne meje. Tu je lahkotnega pohajkovanja po senčnem gozdu konec. Zdaj se začne zares.

V desno lovska pot krene preko struge Malega Črlovca daleč proti vzhodu, na Vrtaško Sleme (2076 m), njen levi krak prestopi Veliki Črlovec in se pod Tičarico in Kopico začne spuščati k Poldovemu rovtu v Vratih, naša »pot« pa krene naravnost navzgor, po strmem, gruščnatem pobočju, prepleza nekaj lažjih skalnih skokov in se vedno bolj izgublja v meliščih pod Gulcami (2257 m), globokim sedlom, ki ločuje Kukovo špico od sosednje Škrnatarice (2448 m) in celotnega masiva Dovškega križa ter Oltarja in jo hkrati povezuje v čudovito, a zahtevno grebensko prečenje. A o tem kdaj drugič.

Z Gulc do vrha res ni več daleč, vendar je teh slabih dvesto metrov ključnih. Kdor zmore nekaj lažjega plezanja in ga ni strah globokih pogledov, bo na tistih izpostavljenih poličkah z užitkom stopal k visokemu cilju in na vrhu z vsemi registri zajel sapo, ponosen sam nase in s še eno izpolnjeno željo v žepu. Stopiti na goro, kakršna je Kukova špica, je veličastno gorniško dejanje, ki ga poplemeniti razgled na vse, kar je najbolj divjega in najvišjega v naših gorah. Veliko prepotrebnih napotkov boste našli v knjigi Tineta Miheliča Julijske Alpe – severni pristopi (Sidarta, 1998).

Mitja Košir 

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja