Slovenec, 2. junij 1935
V dalji, v ravnici je spalo mesto. S koroške strani so vreli oblaki, razcvelo češnjevo cvetje je podrhtevato v vetru. Nočilo se je. Gore so stale v grozotnem molku mrke, tihe. Z Drejcem sva slonela na vratih, moče in nemo strmela v gore, ki so se ovijale v plašč noči. Od Grintovca je potegnil ledeno mrzel sever, drevje je zaječalo in češnjevi cveti so vztrepetali, zaplavali v zraku in padali, drseli raz vej na tla.
Za hip je zastal veter, stemnilo se je popolnoma, spet je zajokal veter in pričete je kapljati, liti. Grozotno temo gora pa je zdaj zdaj presekal zeleno plameneči blisk. Umaknila sva se v kočo, zakurila ogenj, se zazrla v plameneče zublje, nad nama pa je vihar pel svojo divjo, veličastno pesem.
Pod polnoč se je vse umirite, na čistem nebu so zatrepetale zvezde v vsem svojem nežnem sojo. je pojemal, midva sva zasnula. Ob pol dveh so naju zbudili trdi koraki lovca. Toplo sva se oblekla, oprtala puški, prižgala luč in že sva stopila v tiho, jasno noč. Vse gore so bile čiste, le Rogatec je bil opasan z belim pramenom megle.
Tiha, temna noč. Prešla sva hoste, šla preko trat, ki so še spale zimski sen, le tu pa tam je iztegovalo krivo rušje svoje temne roke. Prišla sva na rob, ugasnila luč in za hip postala.
Huuuh… prisluhnil sem. Vse je bite mrtvo, tiho, le veter je ječal v rušju in okoli skal. Sneg na Konju se je zelenkasto, komaj vidno svetil, zvezde so sijale še v polnem soju — pa se je vendar že pričenjala najlepša, a najbolj divja in vroča pesem krivorepega ruševca. V globel sva šla. Tiha, mrtva je bila. Kot bi stali vojaki na mrtvi straži, so stala mrtva, okleščena debla, kot mrtveci so ležala debla in veje po tleh. Med njimi so se v mrki luči odražale bele skale in temno, črnikasto rušje.
»Tu bo pel,« sem šepnil Brejcu. »Če ga ne bo tu, potem ne vem, kje bo pel.«
Stisnila sva se za rob, ki je bil ves s slečem prepleten, le na vrhu je molelo v nebo temno in od vetra razkodrano rušje. Okoli skal je poihteval nočnik in jemal slovo.
»— — ujuju—u—« zdrznil sem se. »Tam že poje«, je veselo šepnil Drejc. Spet gluha tišina. Samo vzdih vetra in drugega nič. Huu u u h … Vse tiho za hip, potem pa krepko: »Ujuju, juju … « — »Bo,« je dahnil Drejc.
Toda namesto korajžnega klica divjega, krivorepega pevca — molk. Nebo je postajato svetlejše, belejše, noč se je umikala. Z dnevom je rastel veter, hladno nama je bilo.
Ko je začel sneg na Konju rdeti, je zletel na smreko pod nama komatar in otvoril z lepo, nežno pesemco jutranjo hvalnico Gospodu. Kakor bi se oglasil planinski zbor, so zapeli drozgi in komatarji, nama za slovo je pa veter prinesel še daljni odmev ruševčeve pesmi, samo daljni ujujuju … sva čula. Med planinsko travo je pokukal iz tal modri svišč, ko se je povsem zdanilo, se mi je zdelo, da je bilo po travi raztreseno modro nebo…
»Lova« je bilo za eno jutro konec, šla sva v kočo nazaj, poskušala sva srečo še drugo jutro.
Kako lep je bil oni dan ves planinski svet, tiho, ponosno so stale planine, vse čiste, prelestne so žarele v soncu, svet okoli koče se je kopal v sončnem zlatu, vrh češnje pa je vriskal ščinkavec ves zaljubljen, le prebelo češnjevo cvetje je ležalo na tleh, oropal ga je nočni vihar in sedaj je venelo v soncu. Pod cvetočo češnjo, ki ji je veter že vzel bete cvetje, ob zvokih pesmi ščinkavca, mi je Drejc razkril svoje srce, vso ono trpkost, ki mu je napolnjevala dušo.
»Češnjev cvet je ona!« je tiho vzkliknil, prsti so mu pa brodili po odpadlem, venečem cvetju … »Tako lepa in čista je, da stojim pred njo, kot pred božjim hramom. Toda, kot otrok je včasih, kot nerazumno dete. Sama pravi tako. Ljubezen je zanjo pretežko vprašanje, ne razume je še. Toda vztrajal bom, moja Ilka bo sčasoma videla, da mi je ona vse, in bo moja …«
Ves dan mi je govoril o njej, videl sem, vso dušo in srce mu je zavzela, za nobeno drugo stvar ni bilo v njej več prostora.
