Po navalu turistov se na Chalet del Bosco (in drugih priljubljenih centrih) soočajo z nevzdržnimi razmerami. Povsod naokrog odvržena embalaža, pločevinke, ostanki hrane, kozarci, ležalniki: je to res turizem, ki si ga želimo?
V zadnjih dneh so zaradi prazničnega sneženja nekateri kraji v Apeninih doživeli nepričakovan pritok turistov. Ta ‘hit and run’ turizem za nekaj dni napolni objekte in strukture, nato pa za seboj pusti prizore kot na je bil na dvorišču Campo Felice. Število turistov med božično-novoletnimi prazniki je bilo res ogromno. V Roccarasu je bilo na primer v enem dnevu preseženih celo 25 tisoč dostopov. Dolge kolone na cestah, vrste za smučarske vozovnice in za hrano sredi dneva so bile neizogibne.
V Campo Felice je upravitelj Chalet del Bosco objavil videoposnetek, ki prikazuje stanje po koncu delovnega dne. Brezplačne ležalnike so odvlekli na nasprotno stran in jih niso pospravili nazaj.
Videoposnetek, ki so ga (po)objavili, je takoj sprožil razpravo in nekateri so celo opravičevali vedenje teh ljudi. Pojasnjevali so, da so odpadki in umazanija na tleh upravičeni, saj so stroški smučarskih vozovnic previsoki, storitve pa nezadostne. Drugi so krivdo pripisali vodstvu podjetja, ki naj ne bi bilo sposobno nadzorovati in očistiti območja.
Vendar te razlage ne vzdržijo, če upoštevamo, da je predstavljeno smučišče Campo Felice postalo preobremenjeno in da je bila tovrstna turistična prisotnost neobvladljiva. Težko je verjeti, da bi vodja podjetja skupaj s svojim osebjem lahko nadzoroval vedenje tisočih turistov. Gore naj bi nas učile zdravih načel, med drugim spoštovanja do okolja in dela drugih. Eno prvih pravil v gorah je, da smeti, ki jih pridelamo, odnesemo domov, še posebej, če jih ne znamo pravilno odložiti na označenih mestih.
Tudi če so storitve pomanjkljive, ni prav, da na tleh pustimo odpadni papir ali kakršnekoli smeti in odidemo, kot da se ni nič zgodilo. To spodbuja pomemben razmislek o vrsti turizma, ki se odvija na smučiščih in v gorskem ter planinskem svetu. Turizem, sestavljen iz velikega števila obiskovalcev, nejasne komunikacije z uporabniki in dostopa do namestitvenih dejavnosti, pogosto očitno presega svoje zmogljivosti.
To vodi do tega, da v gore prihajajo ljudje, katerih obnašanje je manj pozorno do okolja in manj spoštljivo do drugih turistov ter zaposlenih na lokaciji. Smo prepričani, da je tovrsten množični turistični naval (niti minimalno reguliran) pravi zgled za razvoj gorskega turizma? Osredotočenost na ‘hit and run’, obliko turizma je lahko kontraproduktivna za gorske vasi in prebivalce, ki med prazniki in vikendi doživijo velik obisk. Ali ne bi bilo bolj daljnovidno spodbujati ljudi, da ostanejo v gorskih vaseh dlje, da izkusijo to območje, se ga naučijo vzljubiti in spoštujejo njegove običaje in navade, namesto da se osredotočamo na tisoče prihodov v zelo kratkih obdobjih?
Kratkoročno turisti predstavljajo gospodarsko priložnost za tiste, ki se preživljajo s turizmom, dolgoročno pa bi se učinek bumeranga lahko izkazal za močnejšega, kot si morda predstavljamo. Publiciteta, ki izhaja iz videnja, da je gorska resničnost skrčena na odlagališče smeti, ozemlju ne služi veliko.
