Slovenske novice, 20. december 2020
AVTOR USPEŠNIC
Po gorski nesreči je Tadej Golob med okrevanjem v bolnišnici shujšal za 15 kilogramov.
Septembra smo trepetali za življenje Tadeja Goloba, pisateljskega zvezdnika in mojstra kriminalk. Kot vemo, je vrhunski pisec in tudi vrhunski alpinist kot po čudežu preživel padec v samotni in odmaknjeni Loški steni. Njegovo življenje je nekaj dni viselo na nitki, saj so bile poškodbe zelo hude – zlomil si je vseh sedem vratnih vretenc in eno prsno, pa medenico, stegnenico in lopatico ter utrpel več možganskih krvavitev.
A le tri mesece pozneje lahko z gotovostjo trdimo, da je december njegov mesec. Ne le, da po grozljivi nesreči, ki se je ne spominja, neverjetno dobro, celo čudežno okreva in je zdaj že jasno, da trajnih posledic po poškodbi ne bo. Včeraj je izšla še njegova težko pričakovana knjiga Virus, ki jo je napisal že pred nesrečo. Tako kot za vse tri prejšnje kriminalke z inšpektorjem Tarasom Birsov glavni vlogi, Jezero je denimo najbolje prodajana slovenska kriminalka in knjiga leta 2017, je tudi zanimanje za najnovejšo izjemno. Samo v prvih nekaj dneh, ko si je bilo mogoče knjigo zagotoviti v predprodaji, so pri založbi Goga prejeli kar 480 prednaročil, kar je za slovenske razmere ogromno.
Serijski morilec in cviček
Kot nam je razkril v telefonskem pogovoru o svoji najnovejši knjigi, ki jo je na Slovenskem knjižnem sejmu napovedal kot čistokrvno kriminalko, imata v Virusu zelo pomembno vlogo serijski morilec in cviček. »V Virusu se prvi umor zgodi pri Gadovi peči, zibelki cvička na Dolenjskem. To je izjemno fotogenična lokacija, kot zanimivost naj omenim, da tam nimajo samo dežurnih zdravnikov, ampak tudi dežurne zidanice. Podobno zanimivi so vsi drugi kraji, kjer je na delu serijski morilec, na primer cerkvica svetega Duha nad Solčavo in Hrastovec z zavodom v nekdanji graščini. Vsi ti kraji so zelo fotogenični, kot nalašč, da o njih napišeš knjigo,« nam pove Golob.
Pisatelja in nekdanjega novinarja, ki že vse od prihoda iz bolnišnice konec novembra vsak dan hodi v Univerzitetni rehabilitacijski inštitut (URI) Soča na fizioterapijo in delovno terapijo, seveda povprašamo, kako je njegovo zdravje in pove nam nadvse razveseljive novice. »Vrat je v redu in sem lahko občasno že brez opornice, bolj me je skrbelo počasno celjenje zlomljene stegnenice.
A tudi ta se dobro celi, so mi povedali na kontrolnem pregledu. Nekaj korakov že lahko naredim brez opore in kot kaže, kmalu ne bom več potreboval hodulje. Vsak dan delam sprehode po ljubljanskih gričih, bil sem že na Rožniku in Gradu, pa kroge delam v okolici doma,« nam opiše. Tudi kilogrami, ki jih je izgubil med okrevanjem, se vračajo. Od 15, kolikor jih je izgubil med ležanjem v bolnišnici, jih je pridobil že sedem.
Rojstni dan v komi
Med 14-dnevno umetno komo je praznoval 53. rojstni dan, potem ko se je zbudil, pa še eno zelo pomembno obletnico – 20 let, odkar je skupaj z Gregorjem Lačnom in Matejem Flisom stal na vrhu najvišje gore na svetu, Mount Everesta. Z najvišjim vrhom sveta se doslej lahko pohvali le 17 Slovencev in edina Slovenka Marija Štremfelj. Tadej Golob in soplezalca so bili leta 2000 člani odprave Dava Karničarja, ki je dva dni pred njimi stopil na vrh in kot prvi zemljan neprekinjeno smučal do dna.
Ko ga povprašamo, kaj mu obletnica pomeni in kako bučno bi jo obhajal, če ne bi bil v bolnišnici, se nekoliko zamisli: »Res bi bilo vse drugače, če se mi ne bi zgodila nesreča. Tako pa sem dobil po telefonu SMS od Mateja Flisa, ali vem, kateri dan je in katera obletnica. Zelo sem se ga razveselil, prav tako tudi zdravnika naše odprave na Everest Jurija Gorjanca, ki me je lahko obiskal in mi prišel povedat, da je dal zame in za moje ozdravljenje že devet maš,« se smeje Tadej. A potem ga spomini na preteklost in žalostni dogodki v tem letu užalostijo. »To leto je bilo zelo hudo. Pred kratkim smo bili vsi še živi, potem sta umrla vodja odprave Tone Škarja in nato še Grega Lačen. Pa lani Davo Karničar … Po navadi smo se na obletnico dobili vsi, odslej bo bolj žalostno,« pripoveduje.
Ali bo kljub vsemu še plezal? »Absolutno prehitro je, da bi razmišljal o tem, zdaj moram najprej počasi hoditi brez opore in se znebiti ovratnice. Trenutno res ne sanjam o plezanju v stenah, ampak je moj najbolj zaželeni cilj, da bi lahko osvojil Krim nad Ljubljano. Vem pa, da če se bom spravil k sebi in začel plezati, bom imel hude težave s psiho. Tako kot pred 30 leti, ko sem padel v Špiku in si poškodoval stegnenico na istem mestu kot zdaj. Imel sem kar precej težav, in sicer v lažjih smereh, kjer je manj klinov.«
Popolnega umora ni
Golob je eden zelo redkih v Sloveniji, ki se preživljajo s pisanjem knjig. A pot do sem ni bila lahka. Pisanje kriminalk ni preprosto, saj se mora vse ujemati, avtor mora dobro poznati delo kriminalistov, da je vse skupaj verjetno. »Precej knjig sem moral prebrati in si ogledati mnoge filme, da sem se lahko tega lotil. Precej ljudi mi je pomagalo, da sem lahko sploh začel pisati, zelo veliko podatkov o delu kriminalistov sem dobil pri direktorju Nacionalnega forenzičnega laboratorija Dorijanu Keržanu. Šele po izidu Jezera sem postal bolj suveren in si zdaj že več upam. Kriminalke so mi na neki način rešile življenje, saj prej od pisanja nisem mogel živeti. Zdaj lahko, seveda ne le od pisanja in prodanih knjig, ampak vsega, kar sodi zraven, to sta tudi nadomestilo za knjižnično izposojo in za avtorske pravice pri scenariju. Je pa res, da moram ves čas delati in si ne morem privoščiti daljših pavz med knjigami,« razloži in še razkrije, da bodo po vsej verjetnosti tudi po drugi in tretji njegovi kriminalki, to sta Leninov park in Dolina rož, spet posneli nadaljevanko. Obe naj bi združili v šest delov, tako kot je bilo pri Jezeru.
Je morda že kdaj pomislil, da bi se lotil alpinistične kriminalke? Ne nazadnje obe področji vrhunsko obvladuje in bi si zlahka zamislil dobro zgodbo. »Hm, ravno zaradi tega, ker predobro poznam alpinizem, verjetno to ne bi dobro uspelo. Tudi sam sem bil prepričan, da so hribi idealna lokacija za popolni umor, saj bi lahko denimo kdo koga brez sledi pahnil v globino. A vendar ni tako. Zdaj že vem, da kriminalisti ne iščejo le sledi in materialnih dokazov, ampak tudi motiv. Po nesreči, na primer, so pri ugotavljanju okoliščin takoj poklicali mojo ženo in jo vprašali, v kakšnih odnosih sva in v kakšnih midva s soplezalcem iz Loške stene.«
Tina Horvat
