Slovenski alpinizem 2010
Klemen Miklič – Benko (1974-2010)
Klemen Miklič. Kdo je to? Ja, Benko. Ah, pa zakaj ne rečeš tako, je bil navadno odziv sogovornika, ko si mu kaj razlagal o plezariji, tabornikih, službi … Benko, pa saj to je mlečni napitek. Da, da, drži. Mali štiriletni navihanec iz znane reklame je Klemen, ki je z nasmehom na obrazu prenašal ponovitve snemanja in ogromne količine mleka. Tudi ko se je zaradi tega polulal, se je smejal naprej.
Nekateri so te klicali tudi »Speedy«. Kuharice v Mobitelovi menzi so ti dale tak vzdevek, ker si bil vedno hiter in leteč. Drugi so se te najlažje zapomnili kot »Aquafresh«. »Ker si vedno nasmejan,« pravi moja tašča. Sodelavci smo te prekrstili v »Mile«. A v svojem bistvu si do konca ostal Benko iz reklame, navihan in nasmejan pobič.
Prvič sva se srečala, ko sem se vračal iz jeseniške bolnišnice. »Poberi tisto dekletce za cesto, ki štopa,« sem rekel mami za volanom. Pa ni bilo dekle, ampak ti. Prvo, česar se spominjam, so bila usta do ušes. Potem si prišel na društvo. Že takoj smo zaslutili tvojo zagnanost. In smo te bolj trdo vpregli, začetne korake z menoj, potem pa z Johnnyjem, Bečkom, Johanom, Silvom v hujše strmali …
Po preplezani Gobi si nas na kolenih prosil, naj te zaboga ne vlečemo več nikamor, naj gremo raje na pivo. Kljub svojim naglim odločitvam si znal biti preudaren in oceniti svoje sposobnosti. Tako nisi hotel v Čopa, ker si še premlečen. Preplezala sva ga leto kasneje s Helbo, hitro in tekoče. Na vrhu Civette nisi nič pomišljal, da ne bi stekel naokoli masiva pogledat, kam je padel najin nahrbtnik z vsemi dokumenti in denarjem. Pa se je bliskalo, grmelo in lilo kot iz škafa. Nahrbtnika pod steno ni bilo. Naslednji dan sva vriskala, se objemala in smejala, saj sva ga našla dvesto metrov višje. Potem pa v kočo, kjer nisva nič skoparila, sva se vsaj enkrat pošteno najedla po štirih dneh bivakiranja v lopi pod balvanom. In ko sva prišla na mejo z mokrima potnima listoma, naju je bil en sam nasmeh. Pela sva si: »Midva mava pasuše!« Takšnih zgodb je malo morje …
Z leti si zrasel v odlično alpinistično osebnost, postal si inštruktor. Pedagoška žilica in želja po predajanju znanja se je odražala v alpinističnih šolah, predvsem pa mentorstvu, ki si ga najbolj zagovarjal. Verjetno tudi zato nisi izpeljal vseh nešteto ciljev, o katerih si vseskozi vneto razlagal.
Na vrv se zadnjih nekaj let nisva več navezala. Sva se pa navezala pri gorski reševalni, kamor sva skupaj vstopila. Pa sva bila spet tečajnika in nato reševalca na akcijah in vajah. Za svoje požrtvovalno delo si pred kratkim dobil priznanje Civilne zaščite.
Klemen, vedno se nisva strinjala, tudi sporekla sva se. Vendar ko sva bila v steni ali na reševanju, sva nepotrebno pričkanje pustila vnemar, za doma, za ob pivu.
In sedaj si odšel, sestopil si z vlaka … Najbrž je že prav tako, ne vem. Klemen, hvala, ker si bil z nami.
AO Domžale
