Gorenjski Glas, 4. april 1997
Osp, eno najlepših plezališč v Evropi, je raj tudi za ljubitelje narave
OSP – “To je ogromna jama, ki je bila za to priložnost nadvse okusno okinčana. V kratkem času se je ta večer v njej zbralo okrog 3000 ljudi. ” Tako je 10. avgusta 1910. leta poročala Edinost ob odkritju prapora Kulturnega društva Domovina v jami Grad nad Ospom. Danes je Osp bolj kot po sloviti jami znan kot eno najlepših plezališč v Evropi. Sem prihajajo plezat alpinisti ali tudi samo ljubitelji plezanja iz vsega sveta, celo iz Koreje, Amerike in južne Afrike.
Ob letošnjih velikonočnih praznikih se je v kampu pri Vouku, ki so ga pred vasjo uredili pred tremi leti. zbralo okrog dvesto turistov. Na Mišji peči, kjer je zdaj že okrog tristo plezalnih smeri, je bilo tudi po sto plezalcev hkrati. “Pa Osp ni,”pravijo domačini “raj samo za plezalce, temveč tudi za druge ljubitelje narave in miru.” Tudi zato se ob plezalcih zadnja leta v Ospu skoraj skozi vse leto zbirajo turisti, ki si sem prihajajo ogledovat redke ptice ali bogato favno, mnogi pa se podajo tudi do mogočne jame, ki so jo domačini že pred davnimi leti poimenovali jama Grad. Prav ta jama je, morda še bolj kot ‘razvpite’ stene, ki sta jih leta 1977 odkrila Tržačana Lucijan Cergol in Roberto Gilberto, zanimivost Ospa. Vhod v jamo je nekdaj služil domačinom kot pribežališče pred Turki, o čemer še danes pričajo ostanki utrdbenih zidov pred vhodom. Sem so se zatekali s konji in z vsem, kar so želeli skriti pred sovražniki. Do jame je nekdaj vodila tako široka pot, da so se do nje lahko vozili s kočijami, danes pa je do nje mogoče priti le še po ozki strmi stezi. Leta 1920 so namreč Italijani ob gradnji ceste Koper – Trst od tu odvažali material in povsem uničili cesto do jame. Pred dvajsetimi leti pa se je tik nad vhodom odkrušila še masa kamenja in skoraj povsem zatrpala vhod v jamo. Domačini si zdaj prizadevajo, da bi z denarjem iz programa Phare usposobili pot do jame, ki bi lahko postala edinstvena primorska, pa tudi slovenska turistična atrakcija. Osapci upajo, da bodo nekoč tu spet lahko prirejali koncerte in druge kulturne prireditve, tako kot pred sto leti, ko se je na njih zbiralo tudi po več tisoč ljudi. Od gospode, ki se je sem pripeljala s kočijami, do kmetov, ki so jo najbrž ubirali kar pe š po strmih bližnjicah. Jama je namreč tako slikovita, da so jo že leta 1883 raziskovali Italijani. Pozneje so v njej odkrili tudi veliko arheoloških najdb iz rimske dobe. Do zdaj je raziskanih 3600 metrov jame Grad, ki pa sega še dlje. Njena posebnost so jezerca in pa naravna svetloba, ki proseva skozi skalovje. Ko ob močnih deževjih iz nje buči Osapska reka in žuborijo številni hudourniki, je to prava pesem, pravijo domačini. Kot je zanje najljubša pesem skovikanje velike uharice, ki se vsak večer oglaša z Velike stene. V osapskih stenah namreč domujejo tudi mnoge redke ptice: ob zaščiteni veliki uharici še hudournik, srebrna vrana, ki je že skoraj izumrla, jamski golobi, ki pa niso več povsem to, kar so bili nekoč, ker so se pomešali z mestnimi.
Od redke flore, ki raste v Ospu, gručasti vasi med Črnim Kalom in Zaveljskim zalivom v sosednji Italiji, ljubitelji najbolj občudujejo Tommasinijevo popkoreso, ki so jo tu odkrili pred približno sto leti.
Razlogov za obisk Ospa je torej več kot dovolj. Po Tržačanih, ki so v povojnih letih prvi spet odkrili Osp, zadnjih nekaj let sem prihajajo turisti skoraj iz vsega sveta. Resda predvsem taki. ki sta jim od hrupnega obmorskega turizma .ljubša mir in divje naravne lepote. Žal jim Osapci razen urejenega kampa, parkirišč, sanitarij in vodovodnih pip za zdaj še ne morejo ponuditi prenočišč ali vsaj hrane v domači gostilni. Vendar je to le še vprašanje časa, kajti Osp postaja mala turistična Meka, o čemer pišejo tudi tuji časopisi. Čeprav ima vse svoj čar, tudi improvizacija.
“Lani za Božič je začel nek češki turist brenkati na kitaro Sveto noč. Drugi so mu pritegnili, vsak v svojem jeziku. Kar solze sem imel v očeh.” je pripovedoval eden od domačinov. Se bo kaj takega lahko ponovilo, ko bodo turisti vsak v svoji sobi ali urejeni gostilni?
CVETA GUZEJ – SABADIN
