Tragedija s plazom Vajont, ki se je zgodila 9. oktobra 1963 je ena najhujših naravnih nesreč v Evropi, ki jo je povzročil človeški poseg. Zemeljski plaz se je sprožil z gore Toc in zdrsnil v akumulacijsko jezero Vajont, kar je povzročilo ogromen val, ki je preplavil jez in uničil mesto Longarone ter več okoliških vasi. V tej katastrofi je umrlo skoraj dva tisoč ljudi.
Vzrok za to tragedijo je bil predvsem v človeški malomarnosti in pohlepu. Kljub opozorilom geologov in lokalnih prebivalcev, da je teren nestabilen, so gradnjo jezu nadaljevali. Jez Vajont je bil takrat najvišji na svetu, vendar je bil zgrajen na območju, ki ni bilo primerno za tako velik projekt.
V kozarec z vodo je padla žlica in voda se je prelila na prt. To je vse. Le da je bil tokrat kozarec visok več sto metrov, žlica pa velika kot gora in na prtu je bilo na tisoče človeških bitij, ki se niso mogli braniti.
Dino Buzzati
Nauk, ki izhaja iz te tragedije, je še danes zelo pomemben. Spomin na Vajont nas opozarja na potrebo po spoštovanju naravnega okolja in previdnosti pri velikih infrastrukturnih projektih. Čeprav smo se od takrat veliko naučili o geoloških tveganjih in varnostnih ukrepih, se še vedno dogajajo nesreče, ki so posledica človeške malomarnosti. Zato je ključno, da se iz preteklih napak učimo in jih ne ponavljamo. Se (torej že) zavedamo, da smo že sedaj z nepremišljeno ter malomarno “obnovo” (predvsem prevažanjem skal iz čim bolj oddaljenih kamnolomov) po lanskoletnih poplavah povzročilo dodatne nevarnosti? Razen vremenskih podatkov ni niti ene raziskave o pravih vzrokih za škode! So (spet) najbolj zatajile okoljske in znanstvene srenje?
