Slovenske novice 09. april 2001
Mlada Ljubljančanka se je v brezpotju Psice, desnega robu severne stene Storžiča (2132 m), znašla v skalni mišnici brez izhoda – Njena prijatelja sta tržiškim gorskim reševalcem pokazala, kjer so se dopoldne razšli – Ob 15. uri so že v sneženju priplezali do nje – Rešili so jo in pospremili v dolino – Niz napak s srečnim koncem ponovnega rojstva – Prenosni telefon pomagal k rešitvi
Dom pod Storžičem, 8. aprila – »Skupina, ki je rinila v brezpotje krušljive Psice (1769 m), na desni strani severne strani Storžiča, je naredila niz napak. Vseeno je bil sobotni razplet naravnost pravljičen. Če iskane, 29-letne Katarine Mavec iz Ljubljane ne bi tako hitro našli, bi težko zdržala še nekaj ur ujeta v skalni mišnici ene od krušljivih sten Psice,« pove Matija Perko, vodja reševanja in načelnik postaje GRS Tržič.
Dežurni regijskega centra za obveščanje (112) je ob 12.20 uri prejel obvestilo in zaprosilo Katarinine mame, naj gorski reševalci pomagajo. Nekaj trenutkov kasneje so to zvedeli tržiški gorski reševalci. Prva skupina je bila že malo čez 13. uro pri Domu pod Storžičem. Odhiteli so naprej proti Veliki Poljani. Srečali so Boba Z. in Jasmino K., Ljubljančana, ki sta jim pokazala, kje so se dopoldne okrog desete ure razšli s Katarino.
»Po telefonu sva ji poslala vprašanje, ali misli priti na pot, saj jo čakava kot bebca,« pove Bob Z. in pokaže vse tri odgovore. V prvem, ob 10.45 uri je Ljubljančanka odpisala:
»Seveda mislim priti dol, ampak po tej poti ne morem več nazaj. Bebec sem lahko samo jaz,« je odgovorila in če pol ure poslala novo pisanje:
»Ugotovila sem, da se po isti poti ne morem vrniti. Naj vaju ne skrbi, bom že našla rešitev, če sta se odločila, da se vrneta in me počakata v koči.«
Katarina je iskala izhod. Plezala je navzgor, v brezpotju, brez primerne opreme, a vseeno srečno. Medtem je iz doline dobila novo sporočilo, v katerem jo Bob in Jasmina sprašujeta, ali naj pokličeta pomoč? Dojela je, da je postala ujetnica v krušljivem svetu skal pod grebenom. Znašla se je na polici, kjer se ni mogla niti obrniti. Medtem, ko se je z eno roko oprijemala majavih skal je z drugo pisala novo sporočilo. Točno opoldne je napisala:
»Zaenkrat še ne vem. Vem samo to, da me svinjsko zebe. Imam občutek, da mi ne bo uspelo priti dol do 18. ure.« Nato je poklicala mamo in ta je takoj zaprosila za reševanje.
»Klicali smo jo in jo prosili naj hčeri sporoči, da ostane kjer je in naj nas tam počaka,« pove Robert Kralj, ki je bil, ob kolegu Kosu, na reševanju tudi kot gorski reševalec, pripadnik gorske policijske enote.
Dvanajst Tržičanov je z vso potrebno opremo za klasično reševanje rinilo v strmino do vznožja Psice. V snegu so našli Katarinine stopinje. Medtem je začelo snežiti in znašli so se v krušljivem svetu. Okrog 15. ure so najprej s klici vzpostavili stik. Vodja reševanja in še trije so splezali do trepetajoče Ljubljančanke, ki se je dobro držala, čeprav je imela komaj dovolj prostora za nogi, z rokama pa se je oprijemala skal. V bližini so naredili sidrišče, ji nadeli plezalni pas in jo spustili v grapo nato pa povlekli na greben.
»Res ne vem, kako ji je uspelo priti tako visoko brez vsake opreme. Sama bi se le težko rešila iz skalne mišnice, dobrih 20 metrov pod grebenom. Trojica je naredila več grobih napak. Razšli so se, bili so brez ustrezne opreme za tak teren, v brezpotju, ki ga niso poznali in ob vedenju, da se vreme slabša, so rinili navzgor. Smo pa reševalci iskreno veseli, da smo tokrat prehiteli smrt,« dodaja Perko.
Avantura, domnevno je trojica nameravala na Storžič (!), ima po spletu srečnih dogodkov prav tak konec.
Mirko Kunšič
