Kam je izginil občutek za meje?➠ Ali odpor do novih in povsem turističnih infrastrukturnih posegov ne izvira iz nasprotovanja samega, temveč iz občutka, da lokalne skupnosti nosijo stroške turistifikacije, koristi pa pobirajo drugi? In na drugi strani: ali lahko svetovnega popotnika v domačem okolju kaj preseneti? Dva nepovezana pogleda ➠ dve mnenji o še ne-kategoriziranih stvareh.
Luca Rota (v novem okoljskem pogledu) pravzaprav zagovarja stališče, da so številne nove gorske kolesarske trase (glede na izgled »kolesarske vlake« v Italiji postale poletni ekvivalent smučarskih prog in žičniških sistemov. Po njegovem mnenju gre za infrastrukturne projekte, ki jih politika predstavlja kot »trajnostni turizem«, »oživljanje gorskih območij« in »boj proti izseljevanju«, v resnici pa pogosto pomenijo obsežne posege v travnike, gozdove in pobočja, brez resnega premisleka o dolgoročnih koristih za lokalno prebivalstvo.
Zanimivo je, da Rota izrecno poudarja, da ne napada gorskih kolesarjev. Nasprotno, priznava obstoj odgovorne in okoljsko občutljive kolesarske kulture. Njegova kritika je usmerjena predvsem v gradnjo širokih, zravnanih in pogosto celo utrjenih poti, ki zahtevajo uporabo bagrov in buldožerjev ter spreminjajo gorski svet v nekakšen športni park za množično potrošnjo.
»Bi se lahko šli biznis in turizem – ampak brez turistov, lepo prosim?!«*
Za slovensko gledišče je zanimiv še en vidik. Italija ima glede vožnje s kolesi v naravnem okolju precej drugačen sistem kot Slovenija. V številnih pokrajinah in občinah je vožnja po planinskih poteh manj formalno omejena ali pa ob privatni lastnini dovoljena le na določenih trasah. Zaradi tega se je v zadnjih letih okrepil pritisk po gradnji posebej urejenih kolesarskih poti in »bike park« omrežij. Del investitorjev zato zagovarja gradnjo novih tras kot način ločevanja pohodnikov in kolesarjev ter kot odgovor na pravne omejitve gibanja. Rota temu argumentu ne verjame povsem. Meni, da v Alpah že obstaja ogromno makadamskih cest, vojaških cest, mulatjer in drugih poti, ki omogočajo kolesarjenje brez dodatnih zemeljskih posegov.
Njegovo osrednje vprašanje je zato zelo preprosto: ali je res potrebno graditi nove poti, če že obstaja dovolj obstoječih tras? In če nekdo zaradi zahtevnosti določene poti ne more doseči določenega cilja, ali je odgovor res v tem, da se pot zravna, razširi in prilagodi najmanj izkušenim uporabnikom?
Pri tem Rota odpira tudi širšo gorsko temo, ki jo dobro poznamo iz razprav o ferratah, dostopnih cestah, žičnicah in (pre)množičnem obisku (po)gor(j)a. Govori o izgubi »senso del limite«, občutka za mejo. Po njegovem prepričanju gora ni prostor, ki bi ga bilo treba prilagoditi vsakomur, ampak prostor, kjer mora človek sprejeti lastne omejitve.
Če vse to preneseš tudi v okolje, kjer domačini že občutijo turistični pritisk, (»ker sLOVEnija dejansko je ena najlepših dežel sveta. In istočasno vse manj “skriti” biser Evrope«*), bi lahko Rotovo stališče povzeli takole: Za obremenjene prebivalce gorskih območij problem ni kolo, ampak logika nenehnega ustvarjanja novih turističnih produktov. Vsaka nova infrastrukturna pridobitev se predstavlja kot razvoj, vendar pogosto pomeni več obiskovalcev, več prometa, več stroškov vzdrževanja in več pritiska na prostor, medtem ko koristi za lokalno skupnost ostajajo vprašljive. Kolesarske trase tako postajajo simbol širšega procesa, v katerem se gore vse bolj obravnavajo kot turistični poligon in vse manj kot življenjski prostor ljudi ter občutljiv naravni ekosistem.
To stališče je seveda izrazito polemično in ne predstavlja celotne italijanske razprave. Veliko italijanskih alpskih dolin namreč poroča tudi o gospodarskih koristih gorskega kolesarjenja. Toda prav zato je Rotov zapis zanimiv: ne sprašuje se, kako zgraditi še več kolesarskih poti, temveč ali so vsi ti posegi sploh potrebni in komu dejansko koristijo. V tem pogledu se njegova kritika precej ujema z občutkom dela lokalnega prebivalstva, ki ima občutek, da postaja cena turističnega razvoja vse višja, vsakodnevna kakovost življenja pa vse nižja.
Prav tako se ob nenehnem spreminjanju okolja z bagerji vprašamo, od kod je neki prišel svetovni popotnik, da razmišlja o »neokrnjeni naravi«, da bi se pa vendarle le dalo tudi z avtodomom (na katerem so kot okras pripeta kolesa) marsikam, in to brez 500 evrov, …:
»Tudi zato bi rad v Sloveniji občutil svobodo, ki sem je bil tako radodarno deležen po vsem svetu. Spal zunaj in dihal skupaj z zvezdami. Saj vem, lahko grem z vnučki v kampe in jim tam med gnečo šotorov kupujem pice ali sladoled. A verjemite, da vse to niti slučajno ni isto, kot večer na sveži travi za potokom in noč z zvezdami nad krošnjami dreves.
V resnici ne vem – se to pri nas sploh še sme? In kje? Odpeljati otroke, da zares zadihajo ´na divje`? Ker Zemlja je bila nekoč baje last vseh nas. In čemu je zdaj vsa v ograjah, ob njih pa napisi PREHOD PREPOVEDAN?« – *Zvone Šeruga
PN
