»Velikost naroda in njegov moralni napredek lahko ocenimo po tem, kako ravna z živalmi,« je pripisal (ali pa dejal) Gandhi. Ne glede na zgodovinsko točnost izreka njegova misel ostaja aktualna. Morda še posebej danes, ko človek do narave nastopa v vlogah, ki si med seboj pogosto nasprotujejo.
Pred dnevi so zaposleni v kanadskem zavetišču Aspen Valley Wildlife Sanctuary ob cesti iskali poškodovano črno medvedko. Zbil jo je avtomobil, a je še zbrala dovolj moči, da se je umaknila v gozd. Štirje člani ekipe so jo iskali globoko v gozdu, jo po dolgem iskanju našli, uspavali, spravili v transportni zaboj in jo prenesli na varno. Pregledi so pokazali izpah zadnje šape in poškodbe glave. Danes okreva in ima možnost, da se vrne v divjino.
To je zgodba, ki jih ob vseh drugih banalnostih (tega časa) navržejo algoritmi družbenega omrežja. Govori o predanosti, znanju in spoštovanju življenja. Toda v širšem kontekstu je tudi zgodba o človeku, edinem bitju, ki lahko v istem trenutku nastopa kot rabelj, zakonodajalec in rešitelj.
Prav ljudje gradijo ceste, po katerih vozimo skozi življenjski prostor divjih živali. Prav ljudje sprejemajo predpise o upravljanju populacij in odstrelu. Prav ljudje tudi vzamejo puško in sprožimo strel. In prav ljudje nato z neizmernim trudom rešujejo posamezne živali, ki so postale žrtve našega poseganja v prostor. Prav ljudje gledamo vse to.
Paradoks je očiten. Ena skupina ljudi dneve preživlja v gozdu, da bi rešila poškodovano medvedko. Druga pripravlja dokumente, ki določajo pogoje za odstrel medvedov. Tretja te odločbe izvaja na terenu. Vsi pripadajo isti vrsti, vsi delujejo v imenu človekove odgovornosti do narave, vendar vsak razume to odgovornost drugače.
Morda največja posebnost človeka ni njegova moč nad naravo, ampak dejstvo, da se sam odloča, kako bo to moč uporabil. Nobena druga vrsta ne postavlja zavetišč za svoje žrtve. Nobena druga vrsta ne organizira veterinarskih ekip za poškodovane živali. In prav tako nobena druga vrsta ne sprejema (pisanih) zakonov, ki odločajo o življenju in smrti drugih bitij.
Zgodba o poškodovani medvedki zato ni le ganljiv primer pomoči divji živali. Je ogledalo našega odnosa do sveta. V njem vidimo človeka, razpetega med sočutjem in nadzorom, med skrbjo in izkoriščanjem, med puško in nosili.
In morda je prav v tem največja kontroverznost naše vrste: naravi ne pripadamo več kot enakovreden člen, temveč kot sodnik, ki hkrati piše pravila, izreka kazni in rešuje tiste, ki so jih njegova lastna pravila spravila v stisko. pa zapišimo še enkrat: Prav ljudje gledamo vse to.
PN
