Dve dolini se z juga globoko zajedata v gmoto Grintovcev. Na zahodu Kokra in na vzhodu Kamniška Bistrica, vmes pa se prav s poglavarja vsega gorovja, z Grintovca, proti jugu razteza dolg in razgiban greben, ki se od glavne verige Kamniških in Savinjskih Alp loči v globoki zarezi Kokrskega sedla, ki je kot z ostrim mečem zasekana škrbina med razprostranjenimi Grintovčevimi pobočji in med Malo in Veliko Kalško goro. Globoko v Kokro, na zahodno stran, se spušča dolina Suhega dola, ki se prek strme in prepadne Taške spusti h kmetu Suhadolniku, na vzhod pa nam kaže pot Kokrska dolina vse tja globoko v Konec in od tam k Domu v Kamniški Bistrici. Proti jugu se s Kokrskega sedla strmo kvišku dvigne skalna gmota, ki najprej s kratkim, a zahtevnim pobočjem opozori na prepotrebno, zvrhano mero velike previdnosti (v zdajšnjih razmerah nevarnih snežišč še posebej – dereze, cepin in obilo znanja), potem pa z lepimi razgledi proti Krvavškim planjavam da vedeti, da vendarle potujemo k južnim bregovom, kjer je veliko sonca in vsakršne planinske prijaznosti, in koder se bo že pasočim se ovčjim tropom kmalu pridružila tudi goveja živina.
Najprej beseda o Grebenu, ki je lastno ime (ljudje pod goro pogosto ne uporabljajo pridevnika Kalški!) in je skoraj dvesto metrov višji od gore istega imena, torej Kalške gore (2058 m), ki pa ima povsem blizu dvojčico (2019 m) in jima je zato, geografsko natančno, ime Velika in Mala. Tudi kadar se vzpenjamo v osrčje Grintovcev iz Kokre, nad nami sili visoko v nebo z zavidljivo steno prav Kalški Greben, medtem ko nam ga, vzpenjajočim se na Kokrsko sedlo, k Cojzovi koči (1791 m) iz bistriške doline zakrivata nižji, vendar bolj v ospredju stoječi Kalški gori. Lepo razpotegnjen svoj gorski hrbet Kalški Greben razkazuje k jugu, na krvavška smučišča in k vrhovom okrog njih, od Velikega Zvoha (1971 m), Vrha Korena (1999 m) in Kompotele (1989 m). Vmes se bolj fantovsko zagnanim iskalcem brezpotij postavi na pot še Jermanov turn (1951 m), globoko v nedrjih nad Roblekovim kotom in znamenito Lojtro pa se razteza v dolinski kot ujeta visokogorska planina Dolga njiva (1688 m).
Izhodišča za našo goro najdemo v Kokri, Kamniški Bistrici in na Krvavcu. Iz Kokre mimo Suhadolnika se vzpnemo na Kokrsko sedlo in od tam po zelo zahtevni označeni in zavarovani poti prek Kalške gore in prepadne Rdeče škrbine na vrh Grebena. Prav tako iz Kokre lahko krenemo skozi Roblekov kot in preko Lojtre, v hudo strmino vsekane, vendar dobro prehodne poti, na Dolgo njivo in po prostranih južnih pobočjih proti vrhu naše gore. Po poti iz Kamniške Bistrice skozi Kokrsko dolino se na Kokrskem sedlu priključimo že omenjeni poti od Suhadolnika, s smučišč nad Tiho dolino pa jo lahko uberemo z Razorja tik za vrhom Krvavca (1853 m) okrog Zvoha navzdol na Dolgo njivo ali pa se lotimo lepega grebenskega potovanja čez Veliki Zvoh in Ježa (zahtevno) na Vrh Korena in na Škrbino (1870 m) ter od tam mimo Krvave lokve (1713 m) ter čez širno visokogorsko planjavo Kalce pod Veliko Kalško goro in od tam strmo ter zahtevno na grebensko pot, ki s Kalškega Grebena drži k Cojzovi koči na Kokrskem sedlu.
Kalški Greben je razglednik vrhunske kakovosti. Grintovce imamo kot na dlani, Julijce pa tam, kjer zahaja sonce. Vse, kar je vrednega videti, nam razkazuje svoje prelesti, tudi tja daleč na jug, kjer oko v kakšnem kritalno čistem jesenskem jutru zasluti celo nebesni odsev modre gladine daljnega morja. Kadar pa so južne širjave Kalškega Grebena globoko zasnežene, začne poželjivo utripati srce zagnanim turnim smučarjem.
Vse najpomembnejše o naši gore boste našli na zemljevidu Grintovci 1:25.000 in v knjigi Kamniško-Savinjske Alpe (PZS, 2004).
Mitja Košir