Za tujce (nekoč je bil Triglav tudi del Avstro-ogrske, Italije, Nemčije, …?), ki pridejo tudi zato, da opazujejo, postane Triglav pogosto več kot gora, (vidijo) nekak (sub)kulturni fenomen. Na ildolomiti/altra-montagna/blog je v rubriki »sosedove gore« objava brez nekega osnovnega naslova, v kateri se zazna občudovanje in hkrati začudenje: kako lahko ena gora postane državni simbol, verski obred in športni izziv hkrati. Opisovalec Naddei opisuje slovensko navezanost na Triglav kot nekaj, kar presega logiko gorskega sveta – kot kolektivno čustvo, ki združuje (in včasih še bolj razdeli) narod.
Tujci v tem vidijo mešanico romantike in nacionalne mitologije: Triglav kot »sveti vrh,« kjer se srečata šport in identiteta. Zanje je to fascinantno – da se v majhni državi gora spremeni v moralno obveznost, skoraj politično gesto. A hkrati v tem prepoznajo nekaj plemenitega, čeprav čudnega, …
Lorenzo Naddei: *Na ferati sem srečal dekle, ki so jo spremljali mrki možje, oboroženi z mitraljezi in pištolami: šele pozneje sem izvedel, kdo je bila. Vzpon na to goro je skoraj politična dolžnost.
Kultura, zgodovina in tradicije Slovenije so dobesedno prežete z gorami, saj je celo na državni zastavi upodobljen vrh – in to prav Triglav. Tudi na kovancu za 50 centov najdemo njegovo silhueto, ob kateri so verzi »Oj, Triglav, moj dom«. To je vrh, na katerega se moraš povzpeti vsaj enkrat v življenju: le tako, pravijo tukaj, se lahko šteješ za pravega Slovenca.
Najbolj nepozaben prihod na vrh? Težko reči – v igri je preveč dejavnikov; a če govorimo o najbolj »izvirnem«, potem Triglav zanesljivo zmaga. Prizori, ki sem jim bil priča ob svojem prvem vzponu, so še danes nekaj povsem edinstvenega.
Treba je povedati, da še nikoli nisem bil v slovenskih Julijskih Alpah in da sem tisti dan prišel po eni izmed najmanj obiskanih poti, ki je bila praktično prazna. Nisem bil pripravljen in sem bil popolnoma presenečen – bolje tako, sicer bi se del presenečenja izgubil.
Ne vem, kje naj začnem, morda pri najvišji točki vrha, kjer stoji znameniti bivak v obliki tulca. Na stopnicah sedi moški, ki z nogami drži glavo deklice (devet, deset let največ), klečeče pred njim. Med splošnim smehom – ki se mu deklica ne pridruži, saj neutolažljivo joka – drug moški sname pas in jo trikrat udari po zadnjici, kar spremlja bučen aplavz. Kaj se vendar dogaja?!
Nekaj metrov stran se sliši nov smeh: skupina starejših domačih pohodnikov poje in se veseli ob zvokih (kar dveh) harmonik. Kako sta jih uspela prinesti sem, ko pa so vse poti dolge, naporne, izpostavljene in opremljene? In koliko tehta tista ogromna steklenica slivovke, ki jo velikodušno ponujajo vsem? Tudi »pivski mojster« na vrhu se ni varčeval – pod skalo je zložil pločevinke vseh vrst, pripravljene za prodajo v industrijskih količinah.
Seveda so veliko lažje prišli številni nasmejani pohodniki, ki prihajajo brez nahrbtnikov: nekateri nosijo svoje stvari v plastični vrečki, drugi nimajo niti tega, njihova oprema pa se omejuje na majico brez rokavov, kratke hlače in športne copate. Pa vendar – da so prišli sem, skoraj na 3000 metrov nadmorske višine, so morali hoditi ure (če ne dneve) in vsaj del ferate preplezati. Zakaj se torej ne opremijo vsaj malo?
Za konec, sredi vsega tega veselega vrveža, se družina objema in eden za drugim zajoka od sreče, ker so prispeli na vrh – dodajajo ganljivo noto že tako razgibanemu prizoru.
Na vprašanje o prizoru pri stolpu mi domači pohodnik takoj odgovori: »Tisti, ki udarja deklico, je njen oče – to je tradicija. Kdor prvič doseže najvišji vrh Slovenije, mora biti krščen s tremi udarci od nekoga, ki je že bil na vrhu. Trije – kot Triglav, gora s tremi glavami.«
Da bi razumel vse ostalo, sem moral večkrat raziskovati te gore in zbrati nekaj radovednosti, kar me je pripeljalo do osebnih zaključkov: najprej – morda banalno – Slovenci so res športen narod. Koliko jih hodi po poteh, feratah in plezalnih smereh! Zdi se mi, da so v povprečju veliko bolj »učinkoviti« kot drugje, ne glede na starost ali opremo, in večkrat sem bil presenečen nad njihovo samozavestjo in hitrostjo v gorah.
Obstaja pa tudi vprašanje navezanosti na gore, ki zadeva vse, tudi tiste, ki jih ne obiskujejo pogosto. Kultura, zgodovina in tradicije Slovenije so dobesedno prežete z gorami, saj je celo na zastavi upodobljen vrh – in to prav Triglav. Ali katera druga alpska država počne kaj podobnega? In če se celo na kovancu za 50 centov pojavi njegova silhueta z verzi »Oj, Triglav, moj dom«, to gotovo nekaj pomeni.
Iz vsega tega je jasno, da Triglav ni le gora, temveč »gora« – simbol pripadnosti in identitete, vrh, na katerega se moraš povzpeti vsaj enkrat v življenju. Le tako, pravijo tukaj, se lahko šteješ za pravega Slovenca.
Ker je vrh tako pomemben, so ga ohranili brez cest in žičnic ter ga zaščitili z ustanovitvijo enega najdragocenejših narodnih parkov v Alpah. Vendar poti in koč ne manjka – štiri ferate omogočajo dostop z različnih strani. Na nekaterih grebenih je toliko kovinskih klinov in drogov, da je Triglav dobil vzdevek »(na(jež)en«. Kljub vsemu železju noben vzpon ni preprost, višinska razlika pa (skoraj) vedno presega 2000 metrov. Na srečo so koče – precej preproste in kronično brez vode – primerne za razdelitev poti po želji.
Za tiste, ki še nikoli niso stopili v gore, je vzpon prava pustolovščina, v katero se pogosto podajo brez treninga, izkušenj in opreme, medtem ko bolj izurjeni (in teh je veliko) vzpon obravnavajo kot sprehod, opravljen v enem dnevu z minimalno opremo. Pravzaprav se le »srednji« pohodniki opremijo normalno.
Vse obiskovalce pa povezuje nekaj drugega – zavedanje, da so na posebni gori, kjer se tudi najbolj razposajena druščina vzpenja z občutkom, kot bi šlo za majhno romanje k simbolu svoje države. Zato solze tistih, ki prvič stopijo na vrh – tudi zaradi neizogibnega rituala udarcev! – in veselje tistih, ki se na vrhu zadržijo dolgo v prazničnem vzdušju, kakršnega nisem doživel nikjer drugje.
Od mojega prvega obiska v 80. letih sem se na Triglav vrnil večkrat, in na videz se ni veliko spremenilo: izginile so »nakupovalne vrečke« (pa tudi tolarji, ki jih je bilo treba pred vsako odpravo nabrati v obilju), oprema se je posodobila, a vzdušje je ostalo enako.
Z novimi srečanji sem odkril še druge vidike Triglava: med pogovorom z živahno skupino bolgarskih planincev sem izvedel, da je Triglav zaželen vrh po vsem vzhodnem delu Evrope. *Še bolj nenavadno pa je bilo srečanje na ferati z dekletom, ki sta jo spremljala dva mišičasta, grozeča moža, oborožena z mitraljezi in pištolami. Šele pozneje sem izvedel, da je bilo dekle ministrica, pravkar izvoljena in pod varstvom svoje straže – vsak pomemben politik, kot vsak Slovenec, se mora povzpeti na vrh, prejeti pohvale (in včasih tudi graje) od tistih, ki jih sreča na poti.
Najbolj razsvetljujoče srečanje pa je bilo s starejšim Slovencem »mornarjem«, ki se je med skalami počutil nelagodno in se je dobesedno zataknil na dolgi grebenski Bambergovi poti. »Pozno je, utrujen sem in niti ne vem, kje sem. Je še daleč? Nazaj me je strah, a mislim, da ne bom zmogel naprej… Še nikoli nisem bil na vrhu, to je že četrtič, da poskušam.« Bili smo majhna skupina, a odgovor je bil soglasen: »Če misliš, da zmoreš, pojdi z nami; lahko ti pomagamo, in če bo treba, se bomo tudi navezali. Smo Italijani, ampak kraj dobro poznamo — zaupaš?«
Preostanek dneva si najbolj zapomnim po njegovem izrazu na vrhu — reči, da je bil žareč, je premalo — ter po praznovanju, zadovoljstvu in hvaležnosti ob prihodu v kočo, ki smo jo dosegli ponoči po mnogih urah hoje in prav toliko »postankih za spodbudo«. Nekje imam še vedno voščilnico z zahvalami, ki mi je prispela po pošti naslednji božič, skupaj s tremi čudovitimi steklenicami vina: tremi kot Triglav, gora s tremi glavami.
