In kaj bi o tem rekel Mirko Kunšič?
V času, ko družbena omrežja narekujejo tempo našega doživljanja (gorskega) sveta, (ko se je Gorska reševalna zveza Slovenija, ki najbrž ne ve več, da jo financirajo tudi sodržavljani, odločila pod objave vnesti skoraj unikatno opombo: Vse fotografije in posnetki v objavah GRZS in GRS so avtorsko zaščiteni. Za uporabo ali deljenje objave v medijih nas kontaktirajte na pr@grzs.si. Hvala za razumevanje. Note: All photos and videos in GRZS and GRS publications are copyrighted. For use or sharing of the posts in the media, please contact us at pr@grzs.si. Thank you for your understanding) se je zgodilo nekaj, kar bi bilo še pred dvema desetletjema nepredstavljivo: gorske nesreče, reševalne akcije, zgode in nezgode in »dramatični« opisi dogajanja postajajo spletni »vsebinski žanr«, ki ga ljudje spremljajo, komentirajo in — ja — tudi všečkajo.
Gorska reševalna služba Bohinj je v zadnjih letih postala eden najbolj prepoznavnih glasov slovenskega gorskega reševanja na družbenih omrežjih. Njihove objave so iskrene, slikovite in tudi človeške. Ljudje jih berejo, ker v njih začutijo resničnost — ne senzacije, temveč človeško plat reševanja.
A prav ta odziv odpira vprašanje, ki presega Bohinj, presega GR(Z)S in presega Facebook.
Kako smo prišli do točke, ko (tudi) tragedije (in vse ostalo) na družbenem omrežju postanejo »vsebina«?
Všeček ni nujno izraz lahkotnosti (v nemško govorečih državah vedno dodajo, da je vsak všeček namenjen podpori delovanja reševalcev). Pogosto je izraz podpore, spoštovanja, solidarnosti.
Toda hkrati je res, da se je v digitalni kulturi zgodil premik:
– nesreče postajajo zgodbe,
– zgodbe postajajo objave,
– objave postajajo »engagement«.
In tu se začne nelagodje.
Kaj bi o tem rekel Mirko Kunšič?
Mirko Kunšič, novinar, ki je pokril največ gorskih nesreč v Sloveniji, je poročal v času, ko je bilo novinarstvo še izrazito terensko, počasno (če ne upoštevamo helikopterskih), odgovorno. Ko si moral stati pred steno, pred družino, pred reševalci — in ko si moral vsako besedo izreči z občutkom, ker si vedel, da jo bodo slišali tisti, ki jih najbolj boli.
Kunšič je poročal skoraj v živo, a nikoli »za všečke«. Njegov pristop je temeljil na treh načelih: spoštovanje do žrtev, spoštovanje do reševalcev (tudi nekaj napak se je prikradlo vmes), spoštovanje do gora.
Če bi danes gledal, kako se nesreče (primerjavo med današnjimi in nekdanjimi nesrečami, ki so danes ob izumiranju alpinizma bolj ali manj le še turistični produkt), zgode in nezgode spreminjajo v spletne »zgodbe«, bi verjetno opozoril na isto, kar je poudarjal vse življenje: da je gora prostor resnosti, da je reševanje prostor odgovornosti, in da je poročanje o nesrečah prostor etike.
Ne senzacije.
In prav zato je zgodba GRS Bohinj nekaj posebnega
Njihove objave niso lahkotne. Niso senzacionalistične. So človeške. So spoštljive. So napisane z občutkom — in to ni naključje?
Kot se je pojavilo Gorska reševalna služba Bohinj na 1. aprila g. l. 2026 za njimi stoji Sabina, ki je svojo pripovedno občutljivost brusila na domačem vrtu, ob dolgih pogovorih z mamo. Danes to iskrico uporablja za to, da približa svet reševalcev tistim, ki ga sicer ne bi nikoli videli od blizu.
Ne zaradi všečkov. Ampak zato, ker verjame, da je zgodba o reševanju in pomoči zgodba o ljudeh.
V času, ko se svet vrti hitreje kot kadarkoli, Javorca, Bohinj in GRS opominjajo na isto: da je spoštovanje temelj vsakega poročanja — in vsakega koraka v gorah.
Srečno!
