Dokumentarec o gradbišču na robu mogočega
Wie kommt der Bagger auf den Berg? | Hütten-Baustelle am Limit Bergmenschen – BR, režija Markus Trischler | Bayerischer Rundfunk
Dokumentarni film prikazuje eno najbolj nenavadnih in zahtevnih gradbišč v Vzhodnih Alpah: prenovo Neue Prager Hütte v Visokih Turah, na skoraj 2.800 metrih nad morjem. Gre za kočo, ki je ključna izhodiščna točka za vzpone na Großvenediger, a se je v zadnjih letih soočala z najhujšo težavo, kar lahko doleti visokogorsko zavetišče: pomanjkanjem vode.
Nekoč so se koče gradile in obnavljale z človeškim ali živalskim »pogonom«. Danes je to skoraj nemogoče. Materiali so težji, standardi strožji, potrebe večje. Dokumentarec pokaže, kako se je moral na gradbišče povzpeti poseben »schreitbagger« — 13,5-tonski pajek‑bager, ki se lahko premika po ekstremno strmih pobočjih. Helikopter ga ne more dvigniti, zato se mora počasi, centimeter za centimetrom, sam povzpeti na goro.
Neue Prager Hütte je v zadnjih sezonah večkrat morala predčasno zapreti vrata, ker je zmanjkalo vode. To je za kočo na tako pomembni lokaciji katastrofa: brez vode ni kuhinje, ni sanitarij, ni gostov, ni prihodkov.
Zato se je leta 2025 začel velik infrastrukturni projekt: nove suhe toalete, ki zmanjšajo porabo vode, ogromna cisterna, ki zbira površinsko vodo, posodobitev sistema oskrbe, gradnja v izjemno kratki poletni sezoni.
Vse to na višini, kjer je vreme nepredvidljivo, logistika pa odvisna od helikopterjev in materialnih žičnic.
Največji izziv dokumentarca je prikazan v kontrastu: koča mora normalno delovati, medtem ko je hkrati veliko gradbišče.
Štirje novi (o)skrbniki — Michaela, Florian, Maja in Ben — se znajdejo v dvojni vlogi: skrbijo za goste, ki prihajajo na Großvenediger, hkrati pa sodelujejo pri gradnji, nadzoru, logistiki in reševanju težav. Delajo sedem dni na teden, v visokogorskem okolju, kjer je vsaka napaka lahko usodna.
V dokumentarcu poskrbijo za malo dramatike, prikažejo tudi to, česar so se najbolj bali: sredi poletja se zaloge vode spet izjemno hitro izčrpajo. Koča ima le še nekaj dni rezerve. Grozi ponovno predčasno zaprtje, kar bi ogrozilo celotno sezono in prihodnost koče …









Morda je pa koč enostavno preveč. Z manj kočami bi bilo tudi “instagramskega” navala manj in gore bi dobile nekaj predaha.