Slovenija je dežela izjemne biotske pestrosti, kar nam iz različnih ministrstev redno sporočajo v tonih, ki bi jih zavidal še najbolj discipliniran učitelj biologije. Tokrat nas Ministrstvo za naravne vire in prostor poučuje, kako naj ravnamo, če srečamo medveda. In navodila so jasna, preprosta, skoraj poetična: ostanite mirni, ne približujte se, umaknite se počasi, ne puščajte hrane, psa imejte na povodcu, in če je res hudo — pokličite 112.
Vse lepo in prav. A človek se ob tem ne more izogniti misli, da bi bilo čudovito, če bi država (vsi politiki, ministrstva, občine, zavodi, direkcije, direktorati, agencije ter vznikla preštevilna odlagališča kadrov, vodje območnih enot zavoda za gozdove, itd, itd.) tako jasno in preprosto znala razložiti tudi: kako naj ravnamo, ko srečamo njihove birokratske medvede, kako naj se umaknemo iz labirinta nerazumnih postopkov, kako naj se obnašamo, ko se nam v pisarni pojavi »ranjeni« predpis, ali kako naj ravnamo, ko nas napade kakšna nova uredba, ki je nihče ne zna razložiti.
Medvedi so, roko na srce, precej bolj predvidljivi.
Država: »Če srečate medveda, ostanite mirni.«
Državljani: »Če srečamo državo (beri kot tisti, ki so ob zadnji plačni reformi v JS doživeli doslej še nevideno blagostanje), kako naj ostanemo mirni?«
Medved se človeku praviloma izogne. Državne službe pa se človeku praviloma ne izognejo. Še več — pogosto se mu približajo z navodili, priporočili, opozorili, aplikacijami, obrazci in protokoli, ki jih je več kot medvedjih dlak v brlogu.
Medtem ko nam ministrstvo razlaga, kako naj ravnamo v gozdu, bi marsikdo raje slišal: kako naj ravnamo, ko se znajdemo v gozdu predpisov, kako naj se umaknemo, ko se nam približa nova taksa in kako naj ostanemo mirni, ko se nam v nabiralniku pojavi dopis, ki ga ne razume niti tisti, ki ga je napisal.
MedvedoFON: aplikacija za sledenje medvedom.
Kdaj dobimo aplikacijo za sledenje birokratskim zverem?
Ministrstvo nas prijazno vabi, naj opazovanja medvedov sporočamo preko aplikacije MedvedoFON. Odlično. Zdaj čakamo še:
UradFON – za sledenje, kje se je izgubila naša vloga (tudi za zaščito krajevnega naravnega spomenika),
DopustFON – za preverjanje, kdaj bo kdo na ministrstvu dosegljiv,
RazlagaFON – kjer bi nam kdo dejansko razložil, kaj kakšen predpis pomeni (kako naj pozimi peš korakam po črni, nanovo asfaltirani cesti proti Steni, parkovni nadzornik in številni drugi pa se medtem mimovozijo na snemanja reklamnih spotov),
OdgovornostFON – aplikacija, ki bi jo vsi radi imeli, a je verjetno ne bomo nikoli videli.
»Varnost ljudi je na prvem mestu,« pravijo.
Če bi to veljalo tudi za njihove postopke, bi bilo življenje precej lažje.
V zaključku ministrstvo poudari, da je varnost ljudi na prvem mestu. In prav je tako. A državljani si ne moremo kaj, da ne bi pomislili: Če bi bila varnost ljudi res na prvem mestu, bi postopki bili razumljivi, predpisi bi bili napisani v jeziku, ki ga razumejo tudi ljudje, odgovornost bi bila jasna in ukrepi bi bili sorazmerni — ne samo pri medvedih, ampak tudi pri davkih, dovoljenjih, razpisih in vseh drugih »velikih zvereh«, ki jih srečujemo vsak dan.
Zaključek: medvedi so v resnici najmanjši problem
Medvedi so del narave. Državne službe pa so del naše (družbene) vsakdanjosti, ki jim nihče ne zna (in noče) narediti reforme. In čeprav nas ministrstvo uči, kako sobivati z velikimi zvermi, bi marsikdo rekel, da je sobivanje z birokracijo precej večji izziv.
Medved se umakne. Birokracija pa ostane — in se (nepregledno) množi. Ker jo kapital g(n)oji in organizirane združbe nujno potrebujejo?
Navodila za ravnanje in ukrepanje ob srečanju z velikimi zvermi …https://www.gov.si/assets/ministrstva/MNVP/Dokumenti/Narava/Velike-zveri/Medved_plakat_A3.pdf
PS
Soavtorju tega prispevka je medved (dvakrat) trgal ovce 15 m od hiše, pa ga ni (do sedaj še) nikoli smatral za sovražnika. O državnih organih, birokraciji in preštevilnih odlagališčih kadrov za naše, za »prave mamine sinčke« pa ima vsak svoje mnenje, …
