Zanimiv dokumentarni film Fotograf je nastajal kot dialog med Nagličevo dediščino in sodobnimi tehnologijami. Režiser Miha Čelar je izhajal iz preproste ideje: Naglič je fotografiral v zaporedjih v serijah, v ritmu, ki je že sam po sebi filmski. Njegove zgodbe so bile posnete v desetih, dvajsetih, včasih stotih fotografijah – v različnih planih, kot bi snemal film.
Peter Naglič (iz Šmarce pri Kamniku) je bil fotograf, ki je znal gledati svet z redko občutljivostjo – ne kot opazovalec, temveč kot nekdo, ki razume, da se zgodovina dogaja v majhnih, vsakdanjih prizorih. Njegov opus več kot deset tisoč fotografij je postal eden najdragocenejših vizualnih arhivov slovenskega 20. stoletja: od romanj in procesij do industrijskih prizorov, od Plečnikovih gradenj do vojaških ujetnikov na Ljubljanskem gradu, od družinskih portretov do gorskih motivov, ki jih je ujel z enako natančnostjo kot mestne ulice.
Sodobna orodja umetne inteligence omogočajo, da se takšne serije fotografij preoblikujejo v gibanje. Najprej se fotografije digitalno očistijo, izostrijo in poglobijo. Nato se jim doda subtilna prostorska dinamika – rahlo premikanje svetlobe, nežna parallax globina, občutek, da se kamera počasi približuje motivu. Nekateri prizori dobijo mikro-gib: premik vetra, valovanje trave, drobno življenje v ozadju. Ko se temu pridruži zvok, fotografija postane kratek filmski prizor, ki ne poskuša posnemati resničnosti, temveč jo približati našemu doživljanju.
Film spremlja Nagličevega vnuka Matjaža Šporarja, ki se z dedovimi prosojnicami in posebnim »vizirjem« odpravi na kraje, od koder je Naglič fotografiral. S tem se film ne le vrača v preteklost, temveč jo ponovno odpira – gledalec vidi svet skozi Nagličeve oči, hkrati pa skozi oči nekoga, ki se sto let kasneje vrača na iste točke.
Gorniški del scenarija, Škrlatica, plezanje, konji, … – Nagličev svet v filmu
Film Fotograf ni le zgodovinski portret, temveč tudi gorniški film. Naglič je bil med prvimi, ki so resno dokumentiral gorski svet: planine, pastirje, plezalce, gorske poti. Za to smo mu lahko v današnjem obdobju, ko kapital z aktivno pomočjo politike in kar z državnimi ter evropskimi sredstvi brez milosti tepta naravo, še kako hvaležni. Med najbolj izstopajočimi planinskimi motivi so: postavitev križa na Škrlatici, ki jo je Naglič posnel kot redko dokumentiran gorski dogodek tistega časa; prizori plezanja, ki kažejo zgodnje oblike dejavnosti, še pred organiziranimi odpravami in sodobno opremo; konji na Veliki planini, ujeti v prehodnem trenutku med staro in novo rabo planine – prizori, ki so danes neprecenljivi, ker dokumentirajo današnji, za potrebe množičnega turizma nesmiselno idealiziran svet, ki je izginil brez drugih vizualnih sledi. Njegove fotografije s Krvavca nam s »s prstom kažejo«, kako zelo je človek spremenil to nekoč prekrasno pokrajino, kjer je voda lahko odtekala v goro, sedaj pa ljudje pod smučiščem z zgovornim imenom vse bolj plačujejo ceno.
Ti in drugi motivi v filmu oživijo kot »filmski prizori«, čeprav nikoli niso bili posneti kot film. Naglič je fotografiral tako, da je že sam ustvarjal filmsko logiko – sodobna tehnologija pa omogoča, da se ta logika končno pokaže v gibanju.
Na Veliki planini – nekoč tudi bolj konjski planini – je Naglič posnel prizore, ki jih danes skoraj ne moremo več razumeti brez njegovega objektiva: črede konj, ki so se tam pasle še v obdobju Marije Terezije. Prav v času, ko je planina prehajala iz konjske paše v govejo, je Naglič ujel zadnje trenutke nekdanjega sveta. Njegove fotografije so tako edini vizualni most med staro planino in današnjo podobo Velike planine, kjer na nekdanji namen popolnim nepoznavalcem spominjata le še vrh Konj in planina Konjščica.
Fotograf je dokumentarec o človeku, ki je s fotografijo ujel svet, ki ga ni več – in o tehnologiji, ki omogoča, da se ta svet znova premakne. Film združuje zgodovino, gorništvo, etnografijo in sodobno vizualno umetnost. Je potovanje skozi Nagličeve motive: od konj na Veliki planini do romanj, od Plečnikovih gradenj do Škrlatice, od družinskih portretov do prizorov plezanja. Vsak Slovenec bi si ga moral ogledati, če že zaradi drugega ne zato, da ne pozabimo, da smo bili Slovenci nekoč tudi delovni narod in je bila storilnost na bistveno višji ravni kot danes, …
Skozi oči vnuka Matjaža Šporarja in skozi animirane fotografije se gledalec znajde v prostoru, kjer se preteklost in sedanjost dotakneta. Nekaterim je to zelo všeč, druge pa »prenova« v gibljive slike zelo moti.
Film je nastal v sodelovanju z Društvom Peter Naglič, Slovenskim etnografskim muzejem in številnimi ustvarjalci, ki so Nagličevo dediščino prenesli v sodobni filmski jezik.
