O generatorju, napolnjenem s plutonijem, ki je izginil na eni najvišjih gora na svetu med tajno misijo, o kateri ZDA še vedno nočejo govoriti, so za NYT nekaj napisali: Jeffrey Gettleman, Hari Kumar, Agnes Chang in Pablo Robles
Ko danes beremo, kako polzijo na svetlo skrivne operacije hladne vojne v Himalaji, se zdi skoraj neverjetno, da so prav v istem času — v začetku šestdesetih let — tudi slovenski alpinisti želeli stopiti na eno najbolj zaprtih in politično občutljivih območij sveta. V časopisnem izvlečku iz tistega obdobja je član odprave Marjan Keršič – Belač pripovedoval o pripravah jugoslovanske himalajske odprave in o njihovem prvotnem cilju: Nanda Devi, 7816 metrov visoka gora, ki je že takrat veljala za eno najprivlačnejših, a tudi najbolj zaprtih himalajskih destinacij. Slovenski alpinisti so si zamislili drzno linijo — prečenje z vzhodnega na glavni vrh, nekaj, česar dotlej ni poskusila nobena odprava. A tik pred odhodom je iz Indije prišlo sporočilo, da vzpon na Nanda Devi zaradi političnih razlogov ne bo mogoč. Namesto tega so jim ponudili druge cilje: še neosvojeni Deo Tibba, že preplezani Indrasan, ali pa vrh Api v zahodnem Nepalu. Takrat slovenski alpinisti niso vedeli — nihče ni vedel — da bo Nanda Devi v tistih letih središče ene najbolj skrivnih operacij hladne vojne, v katero so bile vpletene CIA, indijska obveščevalna služba in skupina ameriških ter indijskih alpinistov. Gora ni bila zaprta zaradi muhavosti politike, temveč zaradi nečesa, kar je bilo za tisti čas nepredstavljivo: jedrsko napajane vohunske naprave, tam nekje visoko v njenem ledenem masivu.
Naprava ostaja ena največjih neznank hladne vojne v Himalaji — in potencialna ekološka bomba, zasuta nekje v snegu in ledu.
V šestdesetih letih, na vrhuncu hladne vojne, sta CIA in indijska obveščevalna služba IB izvedli izjemno skrivno operacijo: na goro Nanda Devi (7.816 m) sta želeli namestiti jedrsko napajano vohunsko napravo, ki bi spremljala kitajske raketne in jedrske teste. Napravo je poganjal plutonijev generator SNAP‑19C, ki je vseboval skoraj tretjino količine plutonija, uporabljene v bombi nad Nagasakijem. Ekspedicija leta 1965 je potekala pod krinko znanstvenega raziskovanja. Ameriški in indijski alpinisti so tovorili anteno, kable in 13‑kilogramski plutonijev generator proti vrhu. Ko so bili tik pod vrhom, je nenadna silovita snežna nevihta prisilila ekipo v umik. Napravo so morali pustiti na gori, pritrjeno v snegu.
Ko so se naslednje leto vrnili po napravo, je ni bilo več. Domnevajo, da jo je odnesel plaz ali se je pogreznila v ledenik. Kljub več iskalnim akcijam je nikoli niso našli. Naprava tako že šest desetletij ostaja izgubljena nekje v masivu Nanda Devi.
Novinarji NYT poudarjajo, da naprava še danes predstavlja potencialno okoljsko tveganje, saj plutonij ostaja nevaren več tisoč let. Indija in ZDA sta desetletja molčali o operaciji, ki je bila razkrita šele leta 1978. Nekateri strokovnjaki se bojijo, da bi morebitno taljenje ledenikov lahko sprostilo radioaktivni material v rečne sisteme Himalaje.
Članek izpostavlja tudi širši kontekst: operacija je bila del intenzivnega ameriškega prizadevanja za nadzor nad kitajskim jedrskim programom, v času ko je Kitajska pravkar izvedla svoj prvi jedrski preizkus. Z zanimanjem se berejo imena znanih alpinistov in skorajda nehote se vprašamo marsikaj tudi o poznejših odpravah na tamkajšnje visoke gore, vedenju alpinistov, …
