Polet, 2. januar 1955
Ko takole ob kakšni obletnici — jaz praznujem letos 25-letnico smučanja — vzbujaš spomine, nehote vzdihneš: »Ja, to so bili tisti stari cajti! Danes mladina sploh ne ve, kaj je smučanje.« Takrat so bili za smučarski pohod v planine potrebni tile rekviziti: dilce, bambus palice, nahrbtnik, napolnjen z doma »nažicanimi« prehrambnimi artikli, kakor polenta, nekaj žlic masti, štruca kruha in nekaj koščkov sladkorja. Od valute je 50 dinarjev zadostovalo za kakšen teden dni.
Dobro se spominjam, da so me takrat domači še hodili spremljat do vrat, kjer je oče pozdravljanje zaključil z napotkom: »Mulc, glej da prideš cel nazaj!« Danes temu ni več tako. Pravijo: »Ljubček, pazi, da ne boš padel!«
Zato smo včasih mnogo več padali, pa kljub temu hodili celi domov. Danes pa je narobe: padajo manj, domov pa prihajajo bolj pobiti in zlomljenih okončin. Res je, danes te že med potjo zalijejo z mavcem, tako da doma ni več nepotrebnega letanja. Mirno ležeš v posteljo in šteješ dneve, kdaj jih bo minulo 45, kolikor je potrebno, da ti spet snamejo tisti »gips«, s katerim se danes smučarji tako radi postavljajo pred pošto in na promenadi, kjer zbranim poslušalcem važno razlagajo kako strašen je bil smuk, strašne brzine čez 100 km in padec — joj, »še dobro, da se nisem ubil.« Vsi takšnega junaka pomilujejo, kakor da je heroj iz domovinske vojne, pri nežnem spolu mu zraste ugled, doma pa mu kuhajo čajčke in tudi hrana se zavoljo »trpljenja« kalorično izboljša.
Včasih temu ni bilo tako. Podali smo in hodili strgani domov, toda celih udov. Seveda, včasih je bilo blago poceni, zato je bilo večja škoda zlomljena roka ali noga. Danes, ker je blago drago (in tudi precej slabo), pa je škoda večja na blagu, kakor na zmoljeni nogi ali roki. Pa ne samo to. Danes ti še socialno zavarovanje za vsak tak zlom odšteje nekaj dinarjev. Če si včasih slučajno nalomil kakšno kost, si se privlekel domov, tako da se je čim manj opazilo. »Saj ni nič, malo sem si jo navil, bo že bolje,« si se zgovarjal, pri tem pa od bolečin komaj zadrževal solze. In res se je vse nekako zacelilo. Če se pa ni, si poleg mavca dobil še od očeta dodatek v obliki telesnih vaj, ob spremljavi žalivk, ki jih nisi mogel pozabiti vse leto: »Štor — neroden si kakor konj! Ti bom že dal smučanje!«
Včasih smo več hodili v hribe in tudi na izlete v daljno okolico Ljubljane. Smučišča so bila polna od zore do mraka. Danes pa bi smučali le tam, kjer so vzpenjače (ozir. kjer naj bi bile), kajti kdo bi »grizel kolena« tri ali pet ut v hrib! Živimo pač v času atomske dobe in vse mora biti motorizirano, škoda le, da se za žičnico najbolj potegujejo tisti, ki so včasih vse sobote in nedelje lazili peš v hribe, danes pa skušajo pomagati naši mladini s temi napravami samo zato, da bi več smučala in se pri tem ne bi premočno utrudila. Je že tako, časi se spreminjajo in mladini je treba pomagati.
Pa tudi v hribih je bilo včasih drugače. Čim je sonce vzšlo, je bilo na primer na Veliki planini vse živo od zore do mraka. Ko sem bil pred nekaj leti na tej zelo znani Veliki planini, je bilo v tistih planšarskih bajtah najmanj sto smučarjev. Ob 10. uri dopoldne, ko je bilo najlepše, jasno nebo brez meglice, smo smučali samo — trije. Vsi ostali so v bajtah menda premišljevali o teoriji smučanja in lepotah, ki jih uživaš v zimski naravi. Seveda, danes je gledanje na lepoto precej drugačno, posebno če tudi v bajti sije kakšno mlado »sonce«, mlado in vse polno pričakovanja in željno spominov na smučanje, kajti doma je treba povedati, kako lepo je bilo: »Ala smo se skijali!« Sicer pa, dragi bralec, to si verjetno že sam vse opazil, ko si hodil po naših hribih, če ne, si pa zdaj slišal.
Seveda bi lagal, če bi dejal, da danes ni fletno v hribih. Nasprotno, prav prijetno je. Posebno, če se snidejo stari znanci, ves dan smučajo, zvečer pa v naših domovih pripovedujejo svoje doživljaje in tudi kakšno »močno« zagodejo. Tako sem se spomnil na dogodek, katerega na Krvavcu še dolgo niso pozabili.
Pred leti je bil stalen gost na Krvavcu tudi moj prijatelj Janez. Včasih mu je bilo dolgčas, pa jo je komu zagodel. Ponoči se je spustil na Križko planino in Jezerca, splezal na streho planšarskih bajt in medtem ko so vsi sladko spali, zamašil dimnike. Zjutraj je nestrpne gledal skozi okno Doma na Krvavcu. Kmalu so se mu usta raztegnila v širok smeh: »Poglej, na Jezercih gori,« je dejal. In res, iz vseh bajt se je valil dim, pa ne iz dimnikov, ampak — skozi vrata. Okoli bajte pa so tekali prestrašeni smučarji in krilili z rokami. Menda so si tudi solze brisali. Šele čez čas, ko so se črne postave povzpele na dimnike in jih odmašile, so ti začeli spet funkcionirati. Nam v Domu je šlo na smeh in seveda tudi Janezu. Pozneje pa sem zvedel, da je Janez od takrat vedno prihajal na Krvavec samo ponoči in v dolino se je vračal tudi, ko je bila že globoka tema …
Ob neki drugi priliki smo smučali na Veliki planini. Snega je bilo že malo, le po kotanjah ga je bilo še nekaj. Na neki takšni »fliki« je smučal podjeten Zagrebčan, seveda v tradicionalni »ralici« (takrat »rakce sa gegenšulterom« še nismo poznali). Sredi tiste »flike« snega je štrlela v zrak trikotna konica precejšnje skale. Kolega iz Zagreba jo je usekal naravnost proti njej. Nesreča je bila v tem, da je nekaj metrov pred skalo padel na zadnji del svojega telesa in jo hotel v zelo lepem stilu odkrušiti. Toda skala je imela močne korenine. Revež je zatulil in obležal. Takoj smo prihiteli na mesto nesreče in moj prijatelj — takrat še študent medicine, danes pa že zdravnik — je ponesrečencu nudil prvo pomoč, potem ko smo zložili vse naše razpoložljive cunje in robce za obvezo. Šele takrat, ko smo naredili nosila in ga naložili nanje, smo v snegu našli kar čeden košček mesa, ki je ob trčenju z blagom vred zapustil svojega gospodarja. In tega smo potem skupaj s ponesrečencem nosili v dolino na posebnih nosilih, seveda čisto majhnih, in ga na koncu položili v rešilni avto poleg ranjenca. Kaj so v bolnici naredili z njim, res ne vem. Sicer pa, mi smo svojo dolžnost kot dobri planinci-smučarji opravili. Pripeljali smo ga v dolino in on se nam je po prijateljih zahvalil…
Prijetni so spomini na vesele in žalostne zgodbe z naših smučišč, samo sneg se leto za letom bolj kuja. Letos smo že naredili »procesijo« za sneg. 20 nas je s smučmi na rami lezlo na Bukovnik in od same jeze smo ga še tistih nekaj centimetrov zbrisali z zemlje. Če ima le kaj ponosa, naj nam jo za naše izzivanje zagode in zasuje naša smučišča. — Spet bo smeha, raztrganih hlač in buškastih glav. Če pa kakšne koščica poči, nič zato, žrtve morajo biti.
Bre Miko
