Samuele Doria v tokratnem uvodniku odpira vprašanje, ki spodbuja razmislek o tem, kako se danes pripovedujejo izkušnje z gora. V času novih komunikacijskih sredstev lahko že majhen pripovedni odtenek vzbudi željo pri poslušalcu in ga spodbudi k določenemu vedenju. Tveganje je neizogiben vidik alpinizma, a je le eden od mnogih. Če se v pripovedi osredotočimo zgolj nanj, moramo biti pozorni na pritisk, ki ga s tem ustvarjamo, in na posledice, ki jih ima na občinstvo.
Za odgovor na to vprašanje je Doria prisluhnil mnenjem italijanskih alpinistov, novinarjev in komunikatorjev. Med njimi je tudi Nives Meroi, ena najpomembnejših alpinistk v zgodovini. Skupaj z možem Romanom Benetom je splezala na vrhove vseh štirinajst osemtisočakov brez dodatnega kisika ali višinskih nosačev. Leta 2003 je kot prva ženska v zgodovini alpinizma v dvajsetih dneh preplezala tri osemtisočake (Gašerbrum II, Gašerbrum I in Broad Peak). Bila je prva Italijanka na K2 in prva ženska, ki je splezala na Everest brez dodatnega kisika. Leta 2017 je zaključila svoj niz z Anapurno. Njeno pot je literarno obeležil Erri De Luca v knjigi Sulla traccia di Nives.
Meroi v odgovorih opozarja, da se komunikacija o alpinizmu vse bolj vrti okoli poveličevanja tveganja in adrenalina. Sama je ob ogledu filmov na festivalu ugotovila, da so ti pogosto zasnovani tako, da izpostavljajo prav ta vidik. Po njenem mnenju je alpinizem postal produkt časa, ki zahteva hitro uživanje vsebin. V preteklosti je bila med izkušnjo in pripovedjo določena razdalja – čas, ki je omogočil, da je alpinist izkušnjo prebavil in jo spremenil v zgodbo. Danes pa se vse konča spektakularno in trivializirano, kar vodi v »dekontekstualizirano povzdigovanje geste,« ki ga je sama opisala kot »skoraj pornografijo«.
Za Meroi alpinizem ni iskanje izziva, temveč radovednost in užitek v približevanju lastnim mejam. Strah pred neznanim je zanj sestavni del, saj gora pomeni vstop v okolje zunaj vsakdanjih okvirjev. V tem vidi orodje za odkrivanje ne le zunanjega sveta, temveč tudi notranjega. Gora uči potrpežljivosti, ponižnosti, odgovornosti in svobode izbire – lekcij, ki so dragocene tudi v vsakdanjem življenju.
Ko govori o mladih in širši javnosti, poudarja, da je naloga alpinistov, da izkušnje posredujejo preprosto in iskreno: da govorijo o lepih trenutkih, pa tudi o strahovih, nevihtah, uspehih in neuspehih. Neuspeh ne bi smel biti razumljen kot katastrofa, temveč kot korak na poti. Mediji pa bi morali opustiti nenehno sporočilo, da so gore »ubijalke,« in namesto tega pokazati, da se v gore lahko odpravimo zaradi raziskovanja, užitka in spoznavanja sebe. Čeprav je letos 500 smrti v italijanskih gorah in gorskem okolju, morda govori tudi kaj drugače, …
