Oris in ocena slovenskega alpinizma v letni sezoni 1967
Kompleksno oceno našega alpinizma, pa čeprav le za določeno obdobje, že dolgo pogrešamo. Kje je vzrok, da je nismo dobili, je težko reči, na vsak način pa zanjo vedno primanjkuje potrebnih podatkov. Tudi pričujoča ocena se zato ni mogla povsem izogniti osebnemu vrednotenju. Tudi vsestranska ni, ker se dosežkov v alpinizmu ne da meriti z uro, pa tudi rekordov ni v tej dejavnosti. Toda, poskus oceniti dejanja naših alpinistov, skozi prizmo svetovnega alpinizma in glede na sezono 1966, bo morda vsaj vzpodbudil še koga, da bo dal dodatna tolmačenja, s čimer bi lahko končno le dobili pravo sliko.
Čeprav so bili prvi letošnji letni vzponi opravljeni že v marcu in jih je bilo nekaj tudi med prvomajskimi prazniki (Paklenica), o začetku sezone ne moremo govoriti pred sredino junija, se pravi mesec dni kasneje kot lani. Nadaljnja aktivnost je bila zaradi lepega vremena enakomerna skoro vse do srede novembra. Ker to spet pomeni mesec dni zakasnitve, kaže da je treba iskati vzroke premikov verjetno v vremenskih razmerah, čeprav je plezalo letos težke in tudi najtežje vzpone sorazmerno več navez kot lani in so jih sestavljali drugi plezalci – morda prav zato – z njihovo pripravljenostjo, če izvzamemo redke izjeme, nismo bili zadovoljni. To se je najbolj drastično pokazalo v številnih nesrečah v začetku sezone.
Število prvenstvenih vzponov je bilo letos izredno (43, lani 20), toda njihov izbor ne predstavlja nobenega napredka. Res je preplezano nekaj lepih novih smeri (direttisima v Stenarju, direktna na Čopa itd.), razen tega pa so bila tudi obdelana nekatera pozabljena ostenja (Lepo Špičje, Vogel, Križevnik), toda lanske smeri (Sfinga, Akademska smer v Vežici, steber Šit, smer JLA, ter obe v Kavkazu) nimajo pravih naslednic.
Raznolikost vzponov je bila večja, med njimi je bilo tudi veliko I. ponovitev, tako da pravih »modnih smeri« niti nismo imeli, kar je več kot pozitivno. Toda kaj, ko letošnje prvenstvene smeri zopet niso našle ponavljalcev.
Med ponovitvami velja omeniti: Klin v Anič Kuku, Čihulovo v Frdamanih policah, Juvanovo v Široki peči in Peternelovo s Čopom.
V tujini je bilo letos sorazmerno malo naših alpinistov, toda ker so bili to sami izbranci in razporejeni skoraj čez vse poletje, smo upravičeno pričakovali boljše rezultate. Bonattijev steber v Druju je priznana tura, toda dve zaporedni ponovitvi, ob dejstvu da imamo Slovenci v Zap. Alpah še velik »dolg«, za našo afirmacijo ne bi bili potrebni. Odprava v Pamir je izpolnila vsa pričakovanja, saj je dosegla izmed vseh povabljenih (izjema so Avstrijci, ki so prišli na svoje stroške) največ. Od drugih uspehov na tujem pa velja omeniti še prvenstveni »Špik« v Visokih Tatrah, ki nam je lahko vsaj v delno uteho, ob številnih češkoslovaških uspehih pri nas.
Toda ali vse to odtehta lahke vzpone (Francosko direttissimo v Zapadni Cini, Cimo del Bancon, Charlessa – Sandri v Torre Trieste in še nekatere) opravljene v mnogo slabših razmerah? Če upoštevamo dejstvo, da je tudi Bonattijev steber kopna plezanja in da mora iti tudi pri nas razvoj stalno naprej, potem je odgovor lahko le negativen.
Tudi v organizaciji ne zasledimo bistvenih sprememb. Res imamo sedaj dva alpinistična odseka več (21, lani 19), toda žal nista plod boljše organizacije. Alpinistična vzgoja s katero se poedinci sicer precej ukvarjajo, še vedno nima enotne in kompletne fizionomije. Novi plezalni vodič bomo sicer, kakor kaže dobili v začetku prihodnjega leta, toda to (delo nekaterih posameznikov) je tudi vse. Kje pa je nova plezalna tehnika, ali vsaj začasna ciklostirana skripta? Kje so novi – mladi inštruktorji, ki jih potrebujejo skoro vsi odseki? Kje so nadrobni načrti za leto 1968, da bi se nanje lahko temeljito pripravili?
Komisija za alpinizem se še ni povsem znašla in to od nje tudi niso pričakovali, saj je skoro povsem na novo sestavljena. Tudi pri že znanem pomanjkanju organizacijskega čuta pri alpinistih, v sedanjih oblikah dela, tudi v prihodnje ne moremo pričakovati česa izrednega.
Če vse te ugotovitve analiziramo, dobimo odgovor – letošnja sezona bi zaslužila komaj oceno dobro in je bila slabša od lanske, imamo pa lahko upanje v lepšo prihodnost, ker se pojavlja nova generacija, ki ji bo morda uspelo to, kar ni dosedanjim.
Poglejmo še, kaj pravijo o pretekli sezoni v izvlečku nekateri naši planinski delavci.
Kaj pravijo drugi?
Dr. Miha Potočnik (predsednik PZS): Sezona je bila povprečna, pomembna pa je bila v prizadevanju za boljšo vzgojo, kar se bo nedvomno poznalo v prihodnosti.
Premajhna borbenost, vztrajnost in resnost ter slabe fizične in moralne priprave, za težke naloge, so nas spet prikrajšale za kak resnično velik vzpon (ledene ture). Zato se moramo sprijazniti z dejstvom, ki prihaja tudi v tujini vse bolj do izraza, da je vsak večji uspeh v alpinizmu posledica vztrajnega ter sistematičnega dela.
Aleš Kunaver (načelnik komisije za alpinizem): Kljub nekaterim lepim uspehom letošnja sezona ni najboljša. Prvenstvenim smerem doma, ponovitvam v Druju in Piku Lenina, bi lahko priključili vsaj eno od evropskih »grand course«, na katere že dolgo čakamo.
Močna ekipa v Pamirju bi zaslužila kak trši oreh, pa kot gost seveda ni mogla izbirati. Skupina v Zermatu je po vsem videzu odšla na pot z levo nogo in je rezultat žal izostal. Uspeh v Franciji pa posredno kaže na oviro novejšega datuma. Fantje so si lahko vzeli toliko časa le, ker sta bila dva brez službe, eden skoraj brez, dva pa imata odlično razumevanje na delovnem mestu. In drugi? Mnogo jih je, ki preprosto nimajo časa, kvalitetni vzponi pa tega žal terjajo v veliki meri.
Inž. Pavle Šegula (načelnik komisije za odprave v tuja gorstva): Sezona je bila po mojem zelo uspešna – kar 43 prvenstvenih vzponov vendarle nekaj pomeni. Nelagoden pa je že sam občutek ob misli, da je bilo tudi žrtev med alpinisti veliko.
Ker je vsak podvig v steni vsota mnogoterih komponent, ki vplivajo nanj, nerad izluščim dejanje s presežkom »najbolj«. Najraje pa bi videl, da bi bila letošnja sezona ocenjena takole: »Bila je uspešnejša zato, ker se je mnogo alpinistov (59) odločilo za nove, svoje smeri in tem odločitvam tudi sledilo, dokler zamisli niso postale dejanje.«
Inž. Peter Ščetinin (načelnik AAO): S sezono na splošno nisem zadovoljen. Glede na lepo vreme sem pričakoval mnogo več. Lepo je sicer, da je bilo doma preplezano toliko novega, toda na to v tujini nihče ne gleda. Ponovno pa so se pokazale naše slabosti – neprilagodljivost in neodločnost. Odprava v Pamir je vsekakor uspela, toda vprašanje je, kaj bi dosegli, če bi bili tam sami, brez ruskih organizatorjev?
Stane Belak (načelnik AO Lj. Matica): Letna sezona je bila po mojem uspešna čeprav je bilo število vzponov nižje, so bili pa zato kvalitetnejši. Za naš alpinizem največ pomenijo: ponovitev Peternelove s Čopom, Aschenbrenner in Varianta, Dedec – solo in Rdeča zajeda; prvenstvene – direttisima v Stenarju, direktna na Čopa, Škerlj – Križnar v Oltarju, Bohinjska v Triglavu, Direktna v Križevniku, Golobova v Rinki in »Špik« v Tatrah; zunaj naših meja pa Bonatti in Zapadna v Druju, Pamir, ter Dolomiti.
Franci Ekar (načelnik AO Kranj): Sezona pomeni vsekakor velik korak naprej v domačih in tujih gorah. O tem govori nad 40 novih smeri doma ter vzponi v Alpah (predvsem Dru) in Pamirju. Glavni negativni faktorji pa so vsekakor odprava v Wališke Alpe in nesreče, ki so vzporedni element vseh negativnih vplivov. V prihodnje se moramo sistematično lotiti osvajanja smeri visokega renomeja v Alpah in se ne vračati v smeri, ki so jih naši alpinisti že ponovili.
FRANCI SAVENC
