Izzivi plezanja, ki si ga zastavljajo plezalci v najbolj znani yosemitski steni El Capitanu, se skozi čas in zgodovino spreminjajo, kot tudi ljudje, ki tam plezajo – nastopajo. Če so pred kar nekaj desetletji viseli cele tedne v steni in zabijali ter zatikali vse mogoče, da so lahko (tehnično) napredovali, razen s svedrovci so varčevali, lahko tudi danes opazujemo, kako več dni zaporedoma poskušajo s prostimi ponovitvami. Tistih, ki pa po steni skoraj tečejo, pa se ne vidi prav dolgo. Tako sta se tudi izvrstno vplezana Francozinja Soline Kentzel in Belgijec Sébastien Berthe na hitro preskusila, koliko časa potrebujeta za slavni The Nose.
V prvem bloku je Soline začela kot druga v navezi z miselnostjo, da gre čim hitreje, ne da bi nadzorovala svoj napor. Samo za poskus, koliko zmore. 500 metrov neusmiljenega plezanja skoraj brez počitka. Nekaj časa je bilo vznemirljivo, a proti koncu se je zgrudila. Ups. V manj kot poltretji uri sta se ustavila v taboru 4; polna mlečne kisline in groznega počutja.
In na vrsti za plezanje ter “vleko” drugega bloka naprej je bila Soline. Brez odmora. Komaj je imela čas sezuti plezalne čevlje, preden ji je Seb spet namestil plezalni pas in jo spodbujal, naj nadaljuje s plezanjem. Sprva je bila izčrpana, a pomoč pri vzponu čez Veliko streho ji je pomagala, da je ponovno pridobila nadzor nad dihanjem in srčnim utripom. Plezala je naprej, čeprav ni bila povsem prepričana, kako. Najtežji tek v življenju ji je vseskozi prinašal željo po predahu. Vendar je nadaljevala, našla svoj ritem in se premaknila navzgor. Še sta našla energijo za pospeševanje, s tem se je vrnilo dobro počutje. Vse do vršne galerije svedrovcev, ki jo prezira. Na vrhu se ji je pridružil Seb in ustavila je štoparico.
6 ur in 9 minut. Tudi poraba kalorij je zgovorna, …
In kaj žene plezalke in plezalce, da čez teden spet hitijo v veličastni steni? …
