Silen in plemenit je vpliv gore na telo in dušo človeka
Jutro, 3. februar 1941
Vpliv gore na dušo in telo
Porazno bi bilo, če bi planinsko udejstvovanje temeljilo zgolj na telesnih močeh. Dasi so te nujno potrebne, vendarle bi prej človeka zapustile, če ne bi bilo nanj globljih vplivov, ki mu moči ne samo ohranijo, ampak celo množe in harmonično razvijajo vse njegove sile. Treba nam je samo nekoliko primerjati planinstvo z drugimi športnimi panogami.
Gore in olimpijske igre
Tako nam olimpijske igre kažejo dokaj zgovorno in porazno dejstvo, da prično telesne sile in uspehi že s tridesetim letom pojenjati, kajti le malo je zmagovalcev, ki so prestopili petindvajseto ali trideseto leto. Hitro, hitro prehaja slava in lovorov venec z ene mlade glave na drugo.: Kako drugače pa vpliva gora na človeka? Naj si še tako spretno plezal in se udejstvoval v mladih letih, če je planinaril dalje v normalnih razmerah razmerah, dosegel je največje uspehe šele pri polni moški moči med 30. in 45. letom. In še mu ostanejo desetletja polnega in krepkega udejstvovanja. Nič čudnega! Gora je stroga, a neizmerno dobrohotna in radodarna učiteljica za tistega, ki jo sluša. To ni kratko tekališče, ni kraj kjer v dolinskem slabem zraku prebiješ kako uro in v času med kratkimi počitki svoje srce preobremenjuješ, da sicer od časa do časa čudeže ustvarja, a prezgodaj oslabi. Velikanstvo gora zahteva od nas, da pametno uporabljamo svoje slabotne moči, da moremo dospeti na njihove daljne, visoke vrhove. Pri neštevilnih dvigih, vedno se izpreminjajočih oblikah stopenj in prijemov ne ostane nobena naša mišica negibna in lena. Vse telo mora delati, vse telo postaja gibčno, vse telo se ugodno razvija v prečiščenem planinskem zraku in pod močnejšim gorskim soncem. Toda gora se ne da premagati kakor gladka cesta brez ovir in nevarnosti!
Osem nasprotnikov
Tu imamo osem važnih nasprotnikov, s katerimi se mora pravi planinec boriti, ki pa vsi bistre njegove čute, krepe njegovo telo v premagovanju in ga vzgajajo v borbenega, sposobnega človeka, ki pa v boju z mogočnimi gorskimi silami spozna svojo lastno malenkost.
Tu je kamenje, ki se kruši s sten ali ki ga drugi vzroki sprožijo s strmine. Čuti planinca pa so napeti in oprezno se ozira, prisluškuje in ocenjuje nenadne šume in glasove gore, kadar se oglasi. A enako pazi sam, da ne povzroči padca, ki bi ogrožal druge, ki hodijo daleč pod njim. Vse bolj ostri postanejo čuti planinca v taki okolici in po daljšem bivanju v gorah. V visokih gorah se kamenju pridruži že udirajoči se led na ledniških prelomih, pod stenami, nad katerimi se končujejo ledniki in drugod. Kako točno morajo ocenjevati planinci in vodniki naklone ledenih stolpov, čas dneva, daljavo nevarnih prehodov, vrednost svojih tovarišev, lastno sposobnost, kako obvarovati tovariša v nevarnosti, kako strumno dela telo pri sekanju stopinj, lovi ravnotežje prvi, kako skrbno pazi drugi na prednika, da more preprečiti vsak padec, kako uživa vsakdo to borbo — in pa veličastnost ogromne okolice!
Stena in plaz
In tu je tretji nasprotnik — plazovi! Vse je tiho v zelo zasneženem gorovju. Nepopisna lepota povsod. Velikanski užitki vsak korak, vsak pogled. In vendar bela smrt čaka neprevidneža, predrzneža, ki ne zna oceniti strmine in snega, ki ne zna čitati v ledenih zrnih in barvah snežnih plasti in opasti! Kakšna šola za vse naše čute, ki so v dolinskem udobju zaspali in otrpnili, da celo udobja človek več ne čuti!
Stena sama pa je ena najbolj učinkovitih šol človeškega značaja. Tu grozi padec! Seveda ni treba pasti! In med milijoni planincev — koliko jih tudi pade? A vzrok krasnim zmagam, divnim uspelim turam je ono zvesto sodelovanje plezalcev, ono napeto preračunavanje in ocenjevanje oprimkov, gladkih sten, kaminov, raztreskanih grebenov in ono prisrčno čuvanje tovariša z vrvjo, ki postane v rokih zvestega tovariša živa, kakor da bi se po njej pretakala topla kri med obema na samotni, krasni gori drhtečima telesoma.
Med ledeniki in prepadi
In tu so ledene in snežne strmine! Koliko se jih je ubilo na njih? V primeri s številom, ki jih vsako leto prehodi malo! Avto ceste mnogo ve požro in manj lepega dajo! Besede so preskope, da bi mogle opisati na eni strani prelestno lepoto v soncu blestečih strmin, na drugi pa živce in značaj okrepčujočega dela s cepinom, derezami in vrvjo nad modrikasto globino, kamor vodijo gladka pobočja! To je visoka šola lepote in človeškega značaja! In tam v visokih gorah so ledeniki, na njih sa pod snegom skriti prepadi — ledeniške razpoke, katerih ultravijoletna temina sega v neznane globine. Previdno tipa konica cepina za temi pastmi, še previdneje stopa noga čez prhke, napokane snežne mostiče. Spet oživi mrtva vrv v živec in mišico in človek ni sam, ampak zasidran varno, živi s tovarišem in z njim tovariš, ki išče spredaj varno pot! In okoli tega in nad tem malim življenjem vsa silovita tiha ledniška gorska priroda, polna pritajenega življenja in večnega dela!
V metežu in viharju
In zadnji, a nič mani mogočni faktor, ki deluje vse silneje na planinčevo zadržanje, vztrajnost, pogum, na njegov užitek in na njegovo važno določanje — saj gre večkrat na življenje in smrt — je vreme v planinah. Jasni dnevi. Oblačno nebo, sive meglene odeje na stenah in snežiščih, nevarne nevihte na grebenih, divji mrzli viharji pozimi gosti meteži in metre debel sneg — človek pa sam s par tovariši, navezan le na lastno razsodnost in bistroumnost, v neposrednem stiku z vsemi, na gorah posebno prosto razdivjanimi elementi! To pretresa dušo in telo in te preizkuša, kakor se preizkuša zlato v ognju. Saj ti tako razdivjani elementi, ki so daleč proč od človeških bivališč glasno razodevajo mogočni klic: Gospod sem jaz — ti, človek, pa si nič! In planine — to je široko, široko odprta knjiga, kakor se ne razgrinja nikjer drugod na zemlji — niti v ravninah niti na morju!
Tu stvarnica vse ti ponudi
Vse prirodne skrivnosti so ti na kupu odgrnjene: globoko vidiš razgaljeno skalovje in sklade zemske skorje, ki vabijo k čudovitemu študiju stvarstva svetov: iz globoke doline do bližnjih vrhov se razprostira in razvija pred teboj preproga rastlinstva, prečudežnega življenja, ustvarjenega za vsak meter višine drugačno, predstavljajočega deloma rastlinstvo, ki bi ga mogel v taki pestrosti najti le, če bi prepotoval nižine od nas pa tja do polarnih krajev— pa še ne bi našel vseh rastlinskih lepotic, ki krase naš gorski svet; tu je živalstvo, ne manj čudovito; tu je planinski človek in njegov boj za obstanek, njegovo zanimivo gospodarstvo, njegova posebna alpska poezija in umetnost. Poseben je planinski zrak in meteorologija, ki je odvisna od sonca tako posebno zaznamenuje vse, kar tam živi in odlača o vsej zunanjosti planinskega sveta ustvarjajoč še danes ves njegov prelestni obraz. Tako vplivajo gore z vso svojo zunanjo in notranjo veličino na človeka, da ga vsega prekvasijo telesno in duševno, če se jim zaupno ves preda. Če za kaj za gore veljajo Vodnikove besede:
Glej, stvarnica vse ti ponudi,
le jemati od nje ne zamudi!
