Prejeli smo
Delo, 14. junij 1988
Če se je mogoče zanesti na poročilo v ponedeljkovem Delu, je bila nesreča na Košuti popolnoma odveč. Ne zvonim po toči niti ne filozofiram iz fotelja. Oglašam se, ker je izguba človeškega življenja, zdravega in ustvarjalnega, zlasti v gorah. lahko samo boleča za vsakogar. Taka so vsaj splošna človeška občutja: svetlih strani temu ne moremo pripisati. Mislim pa, da svaril ni nikoli preveč. Koliko človeških življenj se zaradi svaril prihrani, sicer ne vemo, toda ob nesreči si očitamo, da jih je bilo premalo. Kako doseči najvišjo stopnjo zavesti o prežeči nesreči, konec koncev kljub vsej znanosti in vsemu pouku tudi ne vemo. Toda iz nesreče naj bi se nekaj naučili za drugič, ali vsaj ponovili staro modrost. Recimo:
1. Vodnik mora poznati svet kamor vodi izlet, in trenutne razmere. V skladu s tem mora predpisati opremo. Glede na število udeležencev in težavnost ture si mora priskrbeti zadostno število popolnoma opremljenih vodnikov-pomočnikov; le-ti na trdih snežiščih izsekajo stopinje in na izpostavljenih mestih napnejo vrvi, da se udeleženci primejo zanje: ali pa posamezne udeležence celo navežejo.
2. Neopremljene udeležence mora vodnik že pred vzponom odločno odkloniti. Izletnike, za katere spotoma ugotovi, da ture ne bodo zmogli, pa napoti nazaj. po potrebi pospremi, ali pa turo prekine.
Ob tem moram odločno poudariti, da toliko opevane smučarske palice še zdaleč niso del alpinistične opreme. Ne morem razumeti kratkovidne zagledanosti v to orodje, ki je na pravem mestu in v pravih rokah sicer ustrezno, vendar nikoli kot nadomestek za cepin.
Po mojih izkušnjah prežita na planince poleg vseh nevarnosti, ki so podrobno opisane v literaturi in zabičevane na tečajih še dve: (Seveda pa za ti dve nimam nobenih namigov, da sta bili prisotni na Košuti!)
1. Nezaslišano razpaseno podcenjevanje nevarnosti. Namesto da bi planinec sebe vprašal: »ali sem telesno in duševno zadosti utrjen (pripravljen) za to turo ali imam vso opremo in jo znam uporabljati?« raje natolcuje: »Če Grošlja, Česna, Škarje na Himalaji ni hudič vzel, pa mene tukaj (na Košuti?) tudi ne bo!« ali pa: »Če gredo tukaj cele karavane gor, pa to res ne more biti kdove kaj!« In v tem slogu v nedogled, ne glede na trenutne razmere in kot da ne bo zaradi svoje neumnosti sam umrl!
2. Neumestna razposajenost ali »družabnost«. Zbijanje šal, žgečkanje, trepljanje, vesele pripombe, itd., jemljejo koncentracijo in so lahko usodne. Spominjam se, da je pred leti petnajstletno dekle na Škrlatici prav zato omahnilo v smrt. Po kakšni nezaslišani neumnosti! Je mar človeško življenje tako poceni in šale tako nujne, da se jih nikakor ne da odložiti za malo kasneje, ko bomo spet na ravnem?
Precejkrat sem bil na Košuti, z vseh smeri, v vseh letnih časih, sam in v družbi, tudi letos že. To
je lepa tura. Toda naj zveni filistrsko ali ne – nobena gora (še Matterhorn in K2 ne!) ni tako lepa, da bi bila vredna človeškega življenja. Ko ugasne moja človeška zavest, ugasne tudi zavest o lepoti gora. Čemu mi še bodo potem?
Tudi tega naj bi se zavedal vsak planinec, vodnik pa dvakrat!
STANKO KLINAR, Ljubljana
