Slovenec, 30. maj 1926
(Osrednjemu odboru SPD)
Na binkoštno nedeljo so končala tri mlada življenja na poti Krvavec-Kokrsko sedlo. Če premišljamo o vzrokih tega težkega dogodka, moramo radi ljube pravičnosti pribiti naslednje: Slovensko planinsko društvo je pred prazniki objavilo po naših dnevnikih vabilo za poset naših planin in razglasilo otvoritev nekaterih koč. Pri tem pa ni upoštevalo dejstva, da radi letošnje pozne zime, nekatere poti do izvestnih koč še niso uporabne za širše plasti slovenskih turistov, pač pa le za dobro izvežbane planince in s tem, po mojem mnenju, v precejšnji meri pripomoglo do te težke nesreče.
Slovenskemu planinskemu društvu je znano iz svoje statistike, da število članov narašča in da je od leta do leta živahnejša frekvenca. Iz tega je sklepati, da je med turisti vsako leto precejšen odstotek začetnikov. Previden človek, zlasti pa planinec, ne bi šel slepo mimo te točke. Društvo se očividno ni domislilo tega momenta in spustilo v javnost vabilo, ki ga je popadel ravno nevednejši del občinstva. SPD je zasledovalo pri tem le svoje notranje interese, na izletnike same pa ni pomislilo! In tako je sledila katastrofa, ki je že druga te vrste.
Spominjam se sličnega slučaja, ki se je dogodil pred leti, tudi za binkošti, na poti Kamniško sedlo-Okrešelj. Turist-začetnik nikdar ne računa z danimi okoliščinami, zlasti ne pozna svojstev snega in ledu, gre na pot, ker ne ve, da traja v visokih legah še trda zima, tja do meseca junija. V svoji neizkušenosti si izbere pot, ki niti v visoki seziji ni brez nevarnosti (ker ni zadostno zavarovana!) in tako je katastrofa neizogibna. Če si že izurjen turist privošči v tem času kaj takega, si pripravi opremo, in ne računa z udobnostjo v kočah, ker je ni deležen niti pozimi niti poleti!
Prepričan sem, da bi zadnji dogodek izostal, če bi bila koča še zaprta, ali pa če bi odbor omenjenemu vabilu pripisal stavek, da te in te poti radi snega ne priporoča! Sploh z žalostjo opažamo, da se odbor jako malo zanima za turistiko in da vrši ravno TK »Skala« vse one dolžnosti (markiranje, reševalne ekspedicije), ki po vsej pravici sodijo v delokrog SPD. Smotreno bi bilo, da bi planinsko društvo planinam žrtvovalo toliko pažnje, da bi uvedlo posebne kontrole pred otvoritvijo koč, da bi v to določeni funkcijonarji (če ne drugače honorirani!) pregledali o pravem času poti, ki so na planinskem zemljevidu označene kot markirane, in se prepričati, ali so markirane in zavarovane. S tem še ni izpoljena naloga planinskega društva, da se šopirijo po bohinjski dolini razne dependance, avtogaraže in ledenice in da se sprehajajo po mestu g. inkasantje, treba je poskrbeti za življenjsko varnost svojih članov! Prepričan sem tudi, da bi si marsikdo izbral za binkoštni oddih ture v nižjih legah, ko bi se ne bilo treba izogibali posameznim kočam.
Slovensko planinsko društvo je bilo nekdaj vzorno in agilno, in to tedaj, ko mu je bila nemška konkurenca neprestano za petami in mu za vsakim oglom grozila s poginom. Zdaj pa nekam malomeščansko dremlje in samo še kasira! Pravim, da bi bilo dobro pritegniti v odbor nekaj mladih, elastičnih ljudi.
A. Gspan, fil.
