Kamniški občan, oktober 1965
Mnogo je pri nas športnikov, ki so že praznovali 60-letnico svojega življenja, toda le malo je jubilantov, ki bi v teh letih še s takšno prizadevnostjo, aktivnostjo in uspehom sodelovali z mladimi, kot je to uspelo enemu najvidnejših slovenskih alpinistov, načelniku postaje Gorske reševalne službe Kamnik, Pavlu Kemperlu.
Kdo izmed kamniških meščanov in gorjanov Bistriške doline ne pozna tega 60-letnega očeta športnega alpinizma v Kamniku, ki s svojo psihično in fizično klenostjo kot, viharnik kljubuje vsem zahtevam starosti. Skoraj sleherni teden ga videvamo, kako v modri vetrovki GRS sam ali s tovariši odhaja v gore. Včasih za svoj užitek, še največkrat pa po težavni in neveseli poti reševalca: iskali in reševati ponesrečenega planinca.
Pavlu Kemperlu so se gore razodele že zelo zgodaj. Z očetom lovcem in klasičnim planincem je kot otrok opravil marsikateri pohod, marsikdaj tudi po brezpotjih skalnih lovišč. Ko je srečaval in opazoval ljubljanske in tuje alpiniste, se mu je prebudila želja po plezanju. Toda takrat je bil skoraj edini v Kamniku nagnjen k temu športu. Počasi mu je uspelo pridobiti prijatelje in nekako pred tridesetimi leti je uspel v Kamniku organizirati Alpinistični odsek.
Pred vojno je Pavle z raznimi soplezalci plezal prvenstvene smeri v Kompoteli, Planjavi, Brani, Turski gori itd. Največji njegov uspeh predstavlja vzpon po 600 metrov visoki severozapadni steni Rzenika, ki jo je preplezal z Binetom Benkovičem l. 1939. Ta smer je še danes med edinstvenimi in najnevarnejšimi v Sloveniji. Mnogo navez se je moralo že malo nad vstopom obrniti — kolikor vem, je doslej (v 26 letih) uspela ponovitev le eni navezi. To je zadosten dokaz, kaj je zmogel Kemperle že pred vojno, ko je bila tehnika, in oprema alpinista za današnje pojme skrajno slaba.
Tuji po vojni se je takoj vključil v planinsko dejavnost. Pomagal je obnoviti PD Kamnik, kasneje je organiziral tudi ustanovitev PD Jezersko, ves čas je kot aktivni plezalec posegal v dogajanja v naših stenah in napravil vrsto novih smeri ter zahtevnejših ponovitev. Udeležil se je številnih odprav v tuja gorstva (v Avstrijo, Švico, Italijo. Francijo, Bolgarijo), najbolj požrtvovalno pa je deloval in deluje kot gorski reševalec ter načelnik postaje GRS Kamnik, kar je že skoraj 15 let.
Ob ocenjevanju velikega prispevka, ki ga je jubilant dal za razvoj planinstva, alpinizma in gorske reševalne službe, pa ne moremo mimo dveh dejstev.
Prvi v Jugoslaviji je začel pri plezanju skrajno težkih poti uporabljati lesene zagozde Pavle Kemperle. Ta pripomoček je danes alpinistom skoraj za vsakdanjo rabo, toda to je precej zasluga Kemperla, ki je samoiniciativno (brez vpliva tujine) prišel na to misel in o postopku obširno pisal v Planinskem vestniku.
Drugo njegovo pomembno delo je zbiranje arhiva in zgodovine PD Kamnik. Zbral je vse, kar se je dalo najti in napravil arhiv, kakršnega nima nobeno planinsko društvo v Sloveniji. 2al se vrednosti tega obsežnega dela nekateri kamniški planinci vse premalo zavedajo!
Po marsičem lahko ocenjujemo prizadevanja Pavla Kemperla. Eno je nesporno: vzgojil in izoblikoval je mnogo generacij kamniških alpinistov. Od njega smo dobili pohlep po skrajnostih Rzeniškega ostenja in Glave Planjave. Po njegovih poteh in pod njegovim vplivom se je izoblikovala tudi najmlajša generacija, katere trije predstavniki so danes v Himalaji.
Želim si in prepričan sem, da borno lahko še mnogo let občudovali prizadevnost našega šestdesetletnega Pavla Kemperla.
D. Čebulj
