Planinski vestnik, september 2011
(1937–2011)
In tako je nekega zanimivega, vznemirljivega znanstva, ki je prav zaradi alpinizma preraščalo generacijsko razliko in zraslo v prijazno prijateljstvo, konec. Konec je občutljivega tipanja skrivnih strun, napetih med iskanja v kulturi, v žurnalizmu, v pisateljevanju in v obče človeški umeščenosti v ta naš edini svet. Tukaj, na tem koncu neke poti izgubljamo vsi, njegovi prijatelji, njegovi bralci, njegovi poslušalci. Tam pa, kjer je zapustil globoko sled, ki pa se zaradi Jožetove razprostranjene prisotnosti v slovenskem javnem prostoru ni vtisnila v našo globljo zavest, v prepadnih stenah naših gora, tam ostaja kot v skalo vklesan.
Na prelomu petdesetih v šestdeseta leta preteklega stoletja je slovenski alpinizem doživljal enega največjih povojnih vrhuncev in v ta čas sodijo tudi vidne in cenjene storitve plezalne naveze Juvan-Hudeček (Ljubo Juvan, Jože Hudeček), ki ni opozarjala nase le z zahtevnimi, ampak tudi z estetsko dognanimi dejanji, ki še danes sodijo v cvetober slovenske alpinistične klasike. Tisti, ki je kdaj ponavljal Zahodno zajedo v Triglavski steni ali pa Steber Travnika, bo razumel čemu to poudarjanje, kajti Juvan in Hudeček sta znala prisluhniti kamnu, se dala zapeljati njegovemu razraščanju v sklade, ki se dvigujejo drug nad drugega, znala sta poiskati najbolj naravne sledi skozi rastoče plasti. Bila sta tipična predstavnika našega vrhunskega klasičnega alpinizma. Ves ta Jožetov alpinistični modus vivendi ni ostal brez odmeva v njegovem bogatem ustvarjalnem življenju. Njegov novinarski del, ki je eksistenčno prevladoval, se je alpinističnim sledem izognil v vrhunsko obvladovanje kulturnih vsebin, v urednikovanje, v posredovanje tujega kulturnega bogastva v slovenski prostor (odmevni intervjuji s pisatelji in misleci Jeanom Paulom Sartrom, Ivom Andrićem, Eugenom Ionescom), zato pa je intimnejši del njegove ustvarjalnosti, njegovo pisateljevanje, ostal zaznamovan z mladostno ljubeznijo, z gorami, ki so bile prizorišče njegovih alpinističnih dejanj.
Pozornemu poznavalcu sodobne slovenske literarne tvornosti ni neznano novelistično sodelovanje Jožeta Hudečka na straneh tako uglednih publikacij, kot sta bili Beseda in Revija 57, ki sta izhajali in bili iz ideoloških vzrokov tudi ukinjeni v času njegovega študija primerjalne književnosti in umetnostne zgodovine. Potem je za dolgo vrsto let literarno utihnil, vendar je očitno ves čas pisal “za predal”, kot pravi njegov prijatelj, pesnik in pisatelj Jože Snoj. Ko pa se je spet začelo, se je začelo zares. Leta 1994 je presenetil z zbirko novel Vonj po gori, v kateri se je simbolično vrnil k svojemu mladostnemu smislu, k gori in njeni skali, potem so si knjige, vse laskavo ocenjevane, sledile v nizu, dve (Gluhota in Ulice mojega predmestja) pa sta bili nominirani za prestižno nagrado kresnik. Leta 1998 je za svoj bogati opus dobil Župančičevo nagrado, za prispevek k razvoju slovenskega novinarstva ga je nagradilo Društvo novinarjev Slovenije, leta 2006 pa je dobil viktorja za življenjsko delo. Iskriv in občutljiv opazovalec, sodobni eksistencialni samohodec, kakršen je bil, je pustil med nami globoko sled, zato mu lahko jamemo tudi, ko je zapisal, da “so stvari, ki so, in so stvari, ki niso”.
Mitja Košir
