Bohinjske novice, september 2019
Planinska založba je 8. avgusta letos predstavila svojo najnovejšo knjižno bero. Med petimi knjigami je tudi avtobiografsko delo Joža Miheliča, ki nosi pomenljiv naslov Vprašaj goro. V spremni besedi je njegov soplezalec in prijatelj Lojze Budkovič zapisal, da so Joževa: Gorska doživetja /…/ napisana z izbranimi besedami spoštljivega občudovalca gora in njihovih sten. /…/ Prijateljeve občuteno napisane gorske zgodbe so nepozabna pot v čase našega otroštva in odraščanja v Bohinju. /…/ Hvaležen sem mu za bogato popotnico. Dobri volji prijatelja gre zahvala, da bodo spomini trajno živeli še v knjižni obliki.
Miheličev alpinistični prijatelj Peter Podgornik pa je zapisal, da je Jože: /…/ ostal goram vedno zvest, v njih je dolga leta preživljal svoj čas kot odličen pedagog, turni smučar, izvrsten fotograf … V pričujoči knjigi je veliko človeških resnic, povezanih z družino in prijatelji, veliko je tudi zgodovinskih dejstev, ki se žal v sedanjem modernem času ne zdijo več pomembna, kot da se je svet danes začel.
Jože Mihelič se nam je v svojem delu predstavil v zares imenitnem slogu, ki prav nič ne zaostaja za izbrušeno mislijo in besedo starejšega brata Tineta, izjemnega pisca planinskih vodnikov in tenkočutnega planinskega pisatelja. Zato sem v spremni besedi k Joževi knjigi z veseljem zapisala, da se nam je v Bohinju spet nasmehnila sreča. Bogatejši smo za knjigo slavospevov bohinjskim goram, planinam, dolinam, dolinicam, vasicam, slapovom, jezerom in vodnim izvirom, ki pošiljajo žuboreče studence, potoke in reko po dolini in v širni svet. Pred nami je knjiga Joža Miheliča, ki je seveda hkrati poklon bohinjskemu človeku in ljudem iz »okolšne« bohinjskega raja, če se izrazimo po Prešernovo. To je žlahtna pripoved o skromnih in poštenih ljudeh, ki so v bližnji preteklosti živeli – in nekateri še živijo – predani svojemu rodu in domu in svoji zemlji … Joža je ob njih spoznal, da take vrste zvestoba ustvarja izjemne posameznike, ki jim zemlja domača ni prazna beseda, kakor je zapisal Ivan Tavčar, temveč je del njihovega življenja. V knjigi zaživijo stara hišna in ledinska imena z nenavadnimi in skritimi kotički, saj avtor pozna tako rekoč vsako ped bohinjskega sveta od sosedovega travnika pa tja do gozdnatih pobočij in gorskih grebenov.
V tej avtobiografski pripovedi spoznamo ganljivo pripadnost Bohinju, kajti Miheličeva družina se je po vojni priselila v našo »deželico« in v njej pognala zdrave korenine za vse življenje. Tako je zapisal starejši brat Tine, vrhunski alpinist, ki je kot glasbenik iz svoje violine izvabljal neizrekljivo radost bivanja. Nudil mu jo je svet večne lepote, kot je sam povedal v svoji knjigi Klic gora. Prav kakor Cankarjev Kurent, glasnik slovenske dežele, je bil Tine glasnik čarnega hrepenenja po gorskem veličastju, ki ga je še poslednjo uro njegovega zemeljskega bivanja sprejelo v svoje naročje.
Miheličeva mama Frida je večkrat povedala, da je hvaležna svojemu možu Egonu, ki si je za službeno mesto izbral vznožje bohinjskih gora. Bila sta zaljubljena v gore; gorništvo je bilo zanju način življenja. Kot priljubljena pedagoga sta vzgojila mnogo generacij bohinjskih otrok v ljubezni do vsega lepega, dobrega in plemenitega. V sozvočju teh vrednot je potekalo tudi njuno dolgo življenje. Šolarje sta prepričevala, da življenje ni samo koristoljubje in pehanje za denarjem.
»Ta pravi« Bohinjci smo zelo prvinsko navezani na gore, pa naj se soočamo z njimi od blizu ali ob vznožju očaka Triglava. Posebno vanj se oziramo z velikim spoštovanjem, kakor nas je že zdavnaj »pogruntal« Pavel Kunaver: Da je to res, vem, ker noben slovenski pevski zbor ni zapel pesem. Oj Triglav moj dom tako prisrčno, tako iz toplega srca kakor nekega dne fantje in možje v Srednji vasi. Triglav je tu res del naseljene pokrajine, saj gleda nekaterim hišam prav skozi okna na mizo in ognjišče. (Neizčrpni Bohinj) Zares smo veseli tega »privilegija« in potihem si celo mislimo, kot sem nekoč že zapisala, da je Triglav nekoliko bolj naš kot pa od drugih sosedov. Kunaver je trdil za Bohinjce, da se je temu ljudstvu vredno približati. Saj je po svoji veliki naravi in trdem delu na planinah, v visokih gozdovih, na žgočem soncu ob senu in na polju postalo po svoje modro.
In Joža se mu je znal približati s spoštovanjem. Tako kot se spoštljivo bliža gori, se z njo pogovarja, jo sprašuje in ji zna prisluhniti. Prisluhnil je Krucmanovi Minki in Čučkovemu atu in še mnogim drugim, ki so nas bogatili in nas še bogatijo s svojo človeško pristnostjo, poštenjem in dragocenimi življenjskimi modrostmi. Joža pripoveduje o ljudeh, ki jim ni bilo treba iskati izgubljene identitete, ker je niso nikoli izgubili. Vsak izmed njih je vseskozi živel v ravnovesju z naravo in s samim seboj.
Avtor je v knjigi tako živo in prepoznavno izklesal svoje like, da nam ob njih prihajajo naproti še drugi žlahtni posamezniki iz njegovega posvečenega sveta, ki so nosili ta svet v sebi do zadnjega dne svojega življenja. Eden izmed njih je bil bohinjski pisatelj in duhovnik Franc Sodja, ki je zapisal, da si je veličastje gora v svojo proslavo ustvaril Bog sam. Raj pod Triglavom, je zapisa! Cankar. Če bi bil Bohinjc, bi morda zapisal še lepše.
Jožu se zdi plehko vsako govorjenje o človekovi premoči in osvajanju gora. »Gora je premogočna,« kot pravi, »da bi si ta smel dovoliti tako izražanje o njej.«
Nekoč je bilo bohinjsko življenje v gorah vedno povezano z napornim delom. A kljub temu so Bohinjci zmogli prisluhniti gori in videti njene večne lepote, ki so jih navduševale in sprejemale, kot bi rekel Tavčar, iz istim obrazom od otroških let pa do pozne starosti.
A knjiga Joža Miheliča ni namenjena samo gorskim zaljubljencem in ponižnim obiskovalcem planinskega raja. Napisana je tudi za vse tiste, ki mislijo le nase in hodijo v gore samo zaradi svoje kondicije. Opozarja jih, da naj ne hodijo z zaprtimi očmi in gluhimi ušesi. Ta žlahtni »učbenik« je odziv na klic gora, ki mu odzvanja v srcu, kakor je zase zapisal Jožev brat Tine. In Mali princ pritrjuje tej večno veljavni resnici: Kdor hoče videti, mora gledati s srcem.
Marija Cvetek
