Delo, 30. junij 1975
Minulo soboto nas je razžalostila neusmiljena vest, da je na Jesenicah v 83. letu starosti prenehalo biti plemenito srce staroste slovenskih alpinistov in gorskih reševalcev Jožu Čopu.
Joža Čop se je rodil 27. marca 1893 v delavski družini bohinjskih fužinarjev in je že s 14. letom začel okušati takrat še grenki in trdo zasluženi kruh kovinarskega vajenca in potem delavca v železarni K. D. na Jesenicah. Bil je skoro 50 delavnih let eden najbolj spretnih valjavcev.
Tovarna mu je bila drugi dom, ognjene kače v žični valjarni, med katerimi si je uril svoje že itak neverjetno ostre reflekse in gibčnost, pa njegove prve družice v plesu po jeklenih ploščah takrat še zelo primitivne delavnice. Njegov delavnik je pogosto trajal nepretrgano tudi 16 ur samo zato, da je ob sobotah in nedeljah lahko zahajal v hribe.
Poleg družine, ki si jo je osnoval razmeroma pozno, šele po končani drugi svetovni vojni in poleg dela v tovarni so bile namreč njegova velika življenjska ljubezen gore svojimi stenami in grebeni, predvsem naše Julijske Alpe in Karavanke. Spoznal in preplezal pa je tudi številne francoske, švicarske, italijanske, avstrijske in celo albanske gorske vrhove. v Julijcih je kot prvi v nepozabnih prvenstvenih vzponih preplezal med obema vojnama številne stene in grebene od Jalovca, Mojstrovke, Škrlatice, Rokavov in Triglava vse tja do Tičarice nad dolino Sedmerih triglavskih jezer. Njegov največji plezalni dosežek pa je povojna prvenstvena najtežja in najslavnejša smer v severni Triglavski steni, ki še danes po njem imenuje »Čopov steber«. O njej in njem piše roman Toneta Svetine »Stena«.
Bil je neverjetno požrtvovalen tovariš v gorah in dolini, vedno dobre, vedre, dane volje, poln iskrivih do mislic in šal. Zato je bil v vsaki planinski družbi priljubljen, znan in popularen tudi v širši javnosti. Njegov kristalno čisti značaj, široka srčna kultura in nadpovprečna naravna inteligenca so bile splošno znane, zato si ga je vsak želel imeti za prijatelja, biti v njegovi družbi.
Bil je nad 50 let aktiven požrtvovalen gorski reševalec, ki se je odlikoval v mnogih, tudi najtežavnejših reševalnih akcijah. Ko zaradi priletnosti ni več mogel v stene in na reševanje, je v raznih tečajih posebno v Vratih pri Aljaževem domu pod Triglavsko steno, kjer sta z ženo Mojco vrsto let skrbela za alpinistične tabore prenašal svoje znanje in bogate izkušnje na mlade rodove alpinistov in reševalcev. Pred vojno je bil povezan s sindikalnimi Krščanskosocialistični jugoslovanski strokovni zvezi, med vojno že sredi aprila 1941 zaprt od nacističnih okupatorjev v Begunjah in Šentvidu, nato pa vsa leta v Ljubljani čvrsto povezan z OF in z njenim ilegalnim delom. Že po prvi svetovni vojni je bil med koroškimi borci in se je udeleževal bojev in akcij onstran Karavank.
Postal je simbol in ostal bo legenda slovenskega planinstva. Ohranimo mu trajen spomin!
dr. Miha Potočnik
