Vsaka palica ima dva konca, če jih je več, je pa tudi koncev več – Eden in edini steber slovenskega alpinizma
Joža Čop, rojen 27. marca 1893 na Jesenicah je bil eden najpomembnejših slovenskih alpinistov, vzornik in zrcalo svojega časa. Njegov vpliv je segal daleč onkraj njegovih alpinističnih dosežkov, saj je bil simbol vztrajnosti, predanosti in ljubezni do gora. Njegova vloga v slovenskem alpinizmu in širši družbi je bila izjemna, saj je s svojim delom in osebnostjo navdihoval generacije plezalcev in ljubiteljev gora.
Ker ni bil “študiran” človek, o njem ni pisanih toliko razprav kot o temeljnem nosilcu alpinizma v teh krajih, Klementu Jugu. Je pa njegovo življenje in delo obširno (p)opisano v knjigah, v romanih, ki jih velja včasih spet v vzeti roke in mlajšim generacijam povedati zanje.
S Čopovo osebnostjo je povezano tudi njegova pokončna drža, ki jih pri nekaterih njegovih tovariših nikakor ne moremo najti. Predvojni desničarji so se kar lepo spremenili v zveste levičarje in v takem netrdnem prepričanju je moral krmariti tudi Joža. Znamo tudi mi?
V šestdesetih letih je Joža pogosto obiskoval alpinistična in gorskoreševalna usposabljanja. Fantje, ki jih je danes še nekaj živih, so se prav radi fotografirali z “legendo,” pa tudi veselo je bilo na malo drugačen način kot danes. Joža, ki je potoval z vlakom, je za oporo s seboj nosil palico. To je večkrat podaril komu. In tako jih je tudi v zapuščini Pavla Kemprla še nekaj, …
Ker se časi vztrajno spreminjajo (kar v muzejih, prostorih gorske službe, v imaginarnem svetu … lahko spremljamo spektakularna sojenja in obsodbe v imenu ljudstva) in imamo enostavno možnost, da vprašanja zastavimo kar digitalni spremljevalcu, prijatelju, zasnovanem za obveščanje, razvedrilo in navdihovanje … je spodaj (le) nekaj copilotovih odgovorov, ki niso nujno ravno …
Vloga in pomen za tedanje alpinistične generacije?
Joža Čop je bil v obdobju med obema vojnama osrednja osebnost slovenskega alpinizma. Skupaj z Miho Potočnikom in Stankom Tominškom je tvoril t. i. “zlato navezo,” ki je postavila temelje slovenskega alpinizma. Njegova naveza s Pavlo Jesih, s katero sta leta 1945 preplezala znameniti Čopov steber v severni steni Triglava, je postala simbol alpinistične drznosti in inovativnosti.
Čop je bil tudi pionir zimskega alpinizma in gorski reševalec, kar je še dodatno utrdilo njegov ugled. Njegova predanost in vztrajnost sta navdihovala mlajše generacije, ki so ga videle kot vzor ne le v plezanju, temveč tudi v življenju. Bil je znan po svoji skromnosti in pripravljenosti pomagati drugim, kar je še dodatno krepilo njegov vpliv.
Reševanje pred vojaško suknjo?
Joža Čop je živel v času dveh svetovnih vojn, vendar je uspel ostati zvest svojim goram in se uspel izogniti dolgotrajni vojaški službi. Med prvo svetovno vojno, ko je bil del Avstro-Ogrske, je bil vpoklican v vojsko, vendar je zaradi poškodb ali zdravstvenih razlogov večino časa preživel zunaj bojišč. Podobno je bilo med drugo svetovno vojno, ko je bil že starejši in je večino časa preživel na Jesenicah, kjer je deloval kot železar in alpinist. Njegova navezanost na lokalno skupnost in gore mu je omogočila, da se je izognil neposrednim vojaškim obveznostim.
Kako bi se Joža znašel v današnjem svetu?
Joža Čop bi se v današnjem svetu zagotovo znašel kot ikona trajnostnega alpinizma in varovanja narave. Njegova predanost goram in spoštovanje narave bi ga postavila v ospredje sodobnih prizadevanj za ohranjanje gorskih ekosistemov. Verjetno bi bil tudi glasnik odgovornega plezanja, ki poudarja pomen varnosti, spoštovanja narave in sodelovanja med plezalci.
Njegova skromnost in pripravljenost pomagati drugim bi ga naredila priljubljenega mentorja in učitelja, ki bi navdihoval mlade plezalce. V dobi družbenih medijev bi bil verjetno manj prisoten, saj je bil znan po svoji skromnosti, vendar bi njegovi dosežki in vrednote govorili sami zase.
Joža Čop ostaja simbol slovenskega alpinizma in človek, ki je s svojo predanostjo in ljubeznijo do gora pustil neizbrisen pečat. Njegova zapuščina živi naprej v generacijah plezalcev, ki jih je navdihnil, in v gorah, ki jih je tako ljubil.
