Revolucionarna pionirka ženskega alpinizma
Jeanne Immink je bila ena najdrznejših žensk v zgodovini alpinizma in pravo veselje je povzemati njen življenjepis. Kot prva ženska je pozimi preplezala smer četrte stopnje, izumila prvi plezalni pas in razbila stereotipe o vlogi žensk v gorah. Njeno življenje je bilo polno kontrastov: osebnih prelomov, drznih vzponov in vizionarskih idej. Leta 2003 je novinar Harry Muré o njej napisal biografijo Jeanne Immink: Die Frau, die in die Wolken stieg (Ženska, ki pleza v oblake).
Dolomitski vrhovi z njenim imenom
Immink je mogočen vrh južno od Pala di San Martino, ki ga pogosto imenujejo »mlajša sestra« tega masiva. Njegove razgibane stene so postale prestižne plezalne smeri, med njimi znamenita Solleder–Fontein (1930) in novejša Pilastro Rosso Heinza Grilla (2011).
Prvi vzpon na vrh so opravili Cesare Tomé, Santo Siorpaes in Tommaso Dal Col leta 1877. Šele leta 1891 je vrh dobil ime »Immink«, ko je nanj splezala Jeanne v spremstvu Eugena Zanderja ter vodnikov Giuseppeja Zecchinija in Antonia Dimaija. Deset let pozneje je grof Lovelace poimenoval sosednji vitki stolp »Campanile Giovanna«, da bi oba vrhova skupaj ohranila spomin na to izjemno žensko.
Jeannette Friederike Hermine Diest se je rodila 10. oktobra 1853 v Amsterdamu kot najstarejša od štirih sester. Zaradi revščine se je zgodaj poročila z učiteljem Karlom Imminkom in se z njim preselila v Južno Afriko. V Pretorii je leta 1879 rodila sina Louisa.
Njeno življenje je kmalu zavilo v nepričakovano smer: zaljubila se je v britanskega častnika, zapustila moža in otroka ter sledila ljubimcu v Indijo. Kasneje se je vrnila v Evropo, rodila drugega sina (prav tako Louisa) in se pod krinko vdove posvetila goram. Obvladala je pet jezikov, imela finančno podporo in se odločila, da bo svojo prihodnost zgradila v Dolomitih.
Nepredstavljivi vzponi
Jeanne je najemala najboljše dolomitske vodnike – Micheleja Bettego, Antonia Dimaija in Seppa Innerkoflerja – ter se lotila smeri, ki so bile takrat na meji mogočega. Med njenimi podvigi se berejo: Schmittkamin na Punti delle Cinque Dita, severna stena Male Cine, prvi vzpon na Sasso di Toanella (Campanile di Innerkofler, 1893).
Njeni zimski vzponi so bili pionirski: Croda da Lago, Becco di Mezzodì in Monte Averau so le nekateri vrhovi, ki jih je osvojila kot prva ženska v zimskih razmerah.
Imminkova je bila (daleč) pred svojim časom. Velja za izumiteljico prvega plezalnega pasu – preprostega jahalnega pasu z obroči, skozi katere je napeljala vrv. Nosila je moške hlače, uporabljala jahalno kapo kot predhodnico čelade in se duhovito odzivala na kritike. Njena inovativnost je spremenila podobo alpinistke na prelomu stoletja.
Portreti in spomini
Eden redkih portretov je fotografija Theodorja Wundta, posneta med vzponom na Piccolo (naslovnica knjige). Sama je kasneje zapisala, da je bila izkušnja skoraj usodna, saj se je med fotografiranjem odlomila skala pod njenimi nogami. »Nikoli več se ne bom pustila fotografirati,« je dodala – obljubo, ki jo je izpolnila.
Po končanem alpinističnem udejstvovanju se je ustalila v Milanu, kjer je njen sin Louis diplomiral iz prava in postal nizozemski konzul. Jeanne je umrla 20. avgusta 1929, štiri leta pred sinovim imenovanjem. Za seboj je pustila vrhove, ki nosijo njeno ime, in zgodbo, ki je dolgo ostala skrita.
Jeanne Immink je bila pionirka, ki je združila pogum, inovativnost in upor proti družbenim normam. Njeni podvigi v Dolomitih, izumi in osebna zgodba jo postavljajo ob bok največjim alpinistom njenega časa. Čeprav je bila dolgo pozabljena, znova stopa v ospredje kot simbol ženskega alpinizma in vizionarskega duha.
