Dnevnik, 18. 12. 04
Zlomljeno nogo je prekrižal čez zdravo in čakal
“Celoten vršni greben in vrh sam sta se zableščala v višinskem soncu. Moje oči so se prilepile na dve tenki črni silhueti na snežni vzpetini pod kamnito stopnico na grebenu: ena črna pika se je premaknila. Druga črna pika je vzniknila na snežnem ozadju in se pomaknila više proti drugi vzpetini. Prva pika pa se je že približala veliki kamniti polici in se za kratko pojavila na njenem vrhu. Druga je storila prav tako. Potem je čudovit prizor izginil v oblaku, ki je prekril goro.
Tako je junija 1924 pred osemdesetimi leti v depeši za londonski Times zapisal Noel Odel. Besede so postale kanon alpinizma, veljale pa so A.C. Irwinu in Georgeu Malloryju, ko so ju v naskoku na vrh Mount Everesta zadnjič videle človekove oči. Osemdeset let po dogodku je vprašanje, kdo se je v resnici prvi povzpel na vrh sveta, prava Tantalova muka alpinistične znanosti in širše javnosti. Vprašanje je še toliko bolj pereče, ker samo odpira nize dodatnih vprašanj. Če sta bila Irwine in Mallory res 29 let pred Tensingom in Hillaryjem na strehi sveta, pomeni to glede na tehnično stanje opreme dosežek, ki je enak odkritju Amerike, če ne že kar poletu na Luno. Ob tem se odpira tudi vprašanje zdržljivosti Homo sapiensa, predvsem pa “filozofije”, ki je to dejanje osmislila.
V zadnjih letih je prišlo do še enega zanimivega odkritja. Ko je Tibet konec štiridesetih let okupirala Ljudska republika Kitajska, je bil vse do nedavnega Mount Everest dosegljiv samo z nepalske strani. Dobro leto nazaj pa se je po sledeh kitajske odprave iz sredine 60. let odpravila ekipa, ki naj bi raziskala vznemirljivo vest. Kitajska odprava naj bi namreč na svoji poti naletela na posmrtne ostanke alpinista, ki je nosil oblačila “predindustrijske dobe”, se pravi nič, kar bi vsebovalo sodobne sintetične materiale. Možnosti, koga bi kitajska odprava lahko našla, so se naenkrat skrčile na zgolj dve osebi: na udeleženca ekspedicije iz leta 1924, na Irwina in Malloryja.
Britanska odprava pod vodstvom Erica Simonsona je 1. maja 1999 8500 metrov visoko našla zmrznjeno truplo alpinista. To je bilo že globoko v tako imenovani coni smrti, ki se začenja s 7620 metri. Ta del in sam vrh Everesta tako rekoč ne sodijo več k ekosistemu planeta Zemlje: šibajo ga strašni vetrovi, nadalje ekstremne temperature (-40 stopinj Celzija), gostota kisika pa pade pod tretjino tiste ob morski gladini. Tu kot na široko odprtem pokopališču počiva večina od 130 plezalcev, ki jim je spodletelo pri naskoku na vrh ali sestopu z njega. Vsaka napaka v tem območju pomeni gotovo smrt, pomanjkanje kisika, upoštevaje druge okoliščine, pa oteži vsak gib do te stopnje, da je tudi tisto, kar bi na višini 1000 metrov storili refleksno ali z izjemno lahkoto, tu v območju smrti komaj izvedljivo.
Truplo alpinista je torej počivalo visoko v območju smrti. Ležalo je z v tla obrnjenim obrazom, njegov zmrznjeni hrbet pa je bil razkrit. Na pobeljeni, kot marmor svetli koži je veter vrtinčil nekaj trakov in niti, ostankov volnenega površnika in bombažne majice. Podroben ogled površnika, ki ga višinske sape še niso v celoti raztrgale, je odkril našitek z napisom Mallory. Pri padcu z višine si je nesrečni alpinist očitno zlomil nogo, nato pa drsel po ledeni strmini vse do terase. Njegove v led zagrizene in v križ razširjene roke kažejo, da se mu je tam končno uspelo ustaviti. Zlomljeno nogo je prekrižal čez zdravo in čakal smrt. Ta je prišla hitro.
Skrivnost očal in cepina
Žal ni bilo nikjer najti fotografskega aparata ali kamere Kodak, ki sta jo alpinista imela s seboj. Raziskovalna ekspedicija je vse sile usmerila prav v iskanje fotoaparata, kajti morebitni posnetki bi za vedno rešili dilemo, kdo je bil v resnici prvi na strehi sveta. Tako pa je najdba Malloryjevega trupla, ki so ga člani odprave spoštljivo prekrili s kamenjem, namesto dokončnih odgovorov zastavila zgolj niz še težjih vprašanj. Prvo vprašanje, ki se je pojavilo, je bilo, zakaj so bila Malloryjeva sončna očala varno spravljena v nahrbtniku. To je lahko pomenilo le eno. Na teh višinah namreč vsak stik nezaščitenih oči z aktivnim soncem, ki se še odbija od ledu in snega, vodi v sončno slepoto. Tako je na primer leta 1978 Reinhold Messner za nekaj trenutkov odložil očala, da je fotografiral svojega tovariša, pa se ga je že lotila ta bolezen.
Mallory je torej padel, ko je očala že pospravil v nahrbtnik. Padel je torej ob koncu dne, ko sonce ne sveti več. To pa pomeni, da je moral pasti pri sestopu. Prav to dejstvo pa odpira eno bistvenih vprašanj, ki se vleče vse od njunega izginotja. Ko je Noel Odel zadnjič videl alpinista, je zapisal, da sta se vzpenjala proti drugi polici, ki ju je ločevala od vrha. Kasneje je svojo trditev nekoliko spremenil in dejal, da bi lahko šlo za prvo polico, od katere pa je do vrha gore več kot za dan hoda, upoštevaje dejstvo, da tedanja oprema ni dopuščala možnosti prebitja noči nad 8000 metri. Leta 1933 so pod prvo polico našli cepin, ki je pripadal Irwinu, kar je ovrglo možnost, da bi bila pionirja res na vrhu sveta. Kasneje je Odel svojo trditev spet spremenil, ko pa so zahodni alpinisti z druge strani vrha prvič videli drugo polico, se jim je zdela bistveno manj problematična, kot se je trdilo prej. Ugotovili so tudi, da Odelov opis police ustreza drugi in ne prvi polici.
Avantura srednjeveškega viteza
Ob vsem tem pa je treba vedeti še nekaj: Mallory je bil po svojem osebnostnem ustroju privilegiran Anglež stare šole. Sledil je olimpijskemu idealu citius, alitus, fortius (hitreje, višje, močneje) ter bil že zavoljo tega zagledan v višine. Imel je tudi nemajhen literarni talent, kar izpričuje ostalina dnevnikov, pisem in beležk. Njegov rod je izhajal iz anglikanske duhovščine, med najbolj znanimi predniki pa je bil avtor srednjeveške sage Smrt kralja Arturja. Imel je zelo dobro izobrazbo, saj je obiskoval Magdalene College v Cambridgeu.
Med mladimi angleškimi aristokrati, ki so obiskovali ta znani kolidž, je veljal za zelo čednega, duhovitega in podjetnega, zato se ga je tudi prijel vzdevek Galaad. (Gaalad je bil sin Lancelota, bil je ideal viteštva iz srednjeveških epov.) Njegova zgodba je tudi povezana z mističnim svetim gralom, kelihom, v katerem naj bi bila Kristusova kri s križa. Mallory je moral tudi svojo smrt doživeti v romantičnem, viteškem smislu. Lega njegovega telesa namreč potrjuje, da je z razumom spoznal neizogibnost konca. Stoično je zato prekrižal poškodovano nogo čez zdravo in se vdal v neizbežno. Po svoji drži spominja na junaka, ki se je moral podati v avanturo kot srednjeveški vitez, kajti brez tega svojega življenjskega cilja ne bi uresničil. Pri tem šteje pot več kot cilj in Mallory je moral umirati pomirjen, saj je naredil vse, da bi goro premagal. In pri tem so bili njegovi motivi filozofski, če ne že kar pesniški. Ko so ga nekoč vprašali, kaj ga toliko žene osvajati Everest, je dejal: “Preprosto dejstvo, da je pač tam.”
Mallory je bil torej enkraten spoj razmišljujočega duha v zdravem telesu, bil pa je tudi eden najbolj izurjenih alpinistov svojega časa. Bil je prvi človek, ki je leta 1922 brez steklenic z umetnim kisikom presegel 8000 metrov nadmorske višine. Bil je tudi prvi zahodnjak, ki je ugledal Mount Everest v vsej njegovi strašni slavi. Najvišjo goro sveta so namreč odkrivali postopno in do dvajsetih let minulega stoletja je še nihče od zahodnjakov ni niti videl. Aprila 1921, ko se je mudil na svoji prvi ekspediciji, so v seriji odprav prišli približno 75 km do Mount Everesta. Nadaljevali so mimo Khamba Dzonga, kraja, s katerega je White od daleč posnel najbolj znano fotografijo Mount Everesta. 13. junija istega leta, potem ko so vstopili v pokrajino, polno apnenčastih brezen in pečin, so se Mallory in še dva iz odprave odločili, da bodo splezali na steno nad Yarujskim breznom v upanju, da bi v celoti uzrli sfingo najvišje gore sveta. To se je zdelo malo verjetno, saj je bila celotna Himalaja še vedno zavita v monsunske oblake. Vendar se je prizor razkril in Mallory in tovariša so pogled kot prvi zahodnjaki uprli v Everest. Mallory je zapisal: “Lahko smo z največjo natančnostjo določili, kje bi Everest moral biti: toda oblaki so bili temni in so zapirali pogled. Strmeli smo vanje z zaščitnimi višinskimi očali, kot da bi nam ta omogočala prebiti kopreno. Nenadoma se je zgodil čudež. Nebo se je razstrlo in celotna skupina gora se je začela odkrivati v svojih gigantskih delih. Postopoma, zelo postopoma smo ugledali velikansko gorsko območje z ledeniki in grebeni, sedaj ta delec, sedaj drugega skozi plavajoče razpoke oblakov, dokler se ni precej više v nebu, kot bi si domišljija sploh upala predstavljati, odkril vrh Everesta. In v nekaj pogledih smo uspeli ujeti celoto njegove podobe. Sposobni smo bili sestaviti delce, z njimi pa smo pojasnili sanje.”
S svojim znanjem in izkušnjami je bil Mallory najverjetneje edini Zemljan, ki mu je bilo mogoče v prvi polovici 20. let minulega stoletja stopiti na vrh sveta. Če so kasnejši alpinisti potrdili, da je Noel Odel videl plezalca premočrtno vstopati v drugo polico, do katere potem ni več večjih ovir do vrha, in upoštevaje dejstvo, da so Malloryjevo truplo zelo visoko našli, potem je treba vzeti v pretres še en dejavnik. Andrew Irwine je bil za soplezalca presenetljiva izbira, saj je bil še relativno neizkušen in mlad. Oxfordski študent in šampion znanih veslaških tekem na Temzi je v času svoje zadnje odprave štel komaj 22 let. Mallory ga je izbral zaradi njegovega neverjetnega entuziazma in izrednega poznavanja kisikovih bomb, ki sta se jih odločila nesti s seboj. In prav kisik lahko tu vprašanje, ali sta v resnici bila na vrhu ali ne, zaplete do konca.
Sta ob spustu ostala brez kisika?
Kisikove bombe so bile v tistem času še zelo okorne, predvsem pa težke. Ameriški alpinist in pisatelj Tom Holzel je postavil hipotezo, da bi se glede na to, da sta se morebiti uštela pri porabi kisika, tik pred vrhom ločila: Irwine bi sestopil, Mallory pa bi nadaljeval sam. To hipotezo ovrže dejstvo, da Mallory nikdar ne bi pustil svojega soplezalca samega na taki višini. Če sta bila res na drugi polici in še oba z zadosti kisika, ju je od vrha ločevalo manj kot 300 metrov lagodnejšega vzpona. Navsezadnje je avstrijski alpinist Habeler leta 1978, potem ko se je skupaj z Reinholdom Messnerjem na goro povzpel brez kisikovih mask, z vrha do južnega sedla (7986 metrov) prišel v eni sami uri, Malloryjevo truplo pa so našli še sedemsto metrov nižje od vrha južnega sedla, potem, ko ga živega videli zadnjič na višini 8500 metrov, ko se je zagrizel v drugo polico. Zato je čisto mogoče, da sta se res povzpela na vrh, nato pa ob spustu ostala brez kisika in – zatavala v smrt.
Vprašanje je, kakšno vlogo je v njunem podvigu kisik sploh igral, kajti Mallory ga je imel za nekaj nepotrebnega, svoje telo je utrjeval za pohod na velike višine brez njega in se brez njega tudi podal do 8000 metrov, kar je še danes osupljiva višina. O nošnji gromozanskih jeklenih cilindrov in natikanju kisikovih “nagobčnikov” čez obličje pa je zapisal naslednje: “Ko pomislim na plezanje s štirimi jeklenkami kisika na hrbtu in z masko, ki prekriva celoten obraz, potem vse moje početje v gorah zgubi svoj čar in smisel.” Če bi Mallory svoj podvig popolnoma vezal na rabo kisika, bi s tem tudi postavil pod vprašaj svojo temeljno držo do sveta – romantiko in viteštvo. Dilema, ali se v višine podajati s kisikom ali ne, je namreč stara toliko kot vrhunski alpinizem sam. O njej so se obširno izrekali vsi, ki so imeli opraviti z resnično umetnostjo plezanja. Da bi nujnost kisikovih bomb postavila na laž, sta prva tvegala vzpon “na dih” Messner in Habeler, za njima pa je to ponovilo še mnogo plezalcev. In pa še krhkost zadnjega dokaza, ki bi ga človeška pamet navedla. Na vrhu gore niso našli sledi britanskih alpinistov. Toda: neprestani orkanski veter, ki je z vrha gore v nekaj letih zbrisal celo sledi velike kitajske odprave iz 60. let, bi imel malo dela, da v treh desetletjih, po katerih je prvi človek (spet) stopil na vrh, z njega izbriše zastavice ali druga znamenja Irwina in Malloryja.
Če sta bila plezalca leta 1924 res na vrhu Everesta, ima njuno dejanje veliko težo. Ob osemdesetletnici tega podviga pomeni zmago človeka nad elementi in tehniko, pomeni zgodnjo potrditev vsega, k čemur je bilo naravnano 20. stoletje. Pomeni pa tudi enkratno poveličanje človeka: stopinja “predindustrijskega” Homo sapiensa na vrhu planeta Zemlje bi bila velikanski, če ne največji korak v pohodu onega bitja, ki se je milijone let nazaj v afriških stepah zravnalo in se ozrlo kvišku. Poimenujoč se človek se je potem odpravilo obvladat svet.
dr. Boštjan M. Turk