Slovenski alpinizem 1996
Jasna Bratanič (11.06.1967 – 24.12.1995)
Članica Akademskem alpinističnega odseka, rojena v Celju. Plezati je pričela leta 1991 po prihodu na študij v Ljubljano,
Že po dveh letih je obiskala Kumbu Himal in pol leta kasneje še Peru, kjer se je povzpela na vrh Huascarana po normalni smeri, na Artensonraju in Pisco pa po delno prvenstvenih smereh.
Leta 1994 je bila članica mariborske odprave na Anapurno IV., kjer je dosegla višino 6800 m, kar je bila najvišja dosežena višina odprave. Z vzponi je nadaljevala v Kamniških in Julijskih Alpah, še posebej pa izstopajo prvenstveni vzponi, katere je opravila z Jankom Oprešnikom. Za svoje dosežke je bila v tem letu proglašena za najuspešnejšo alpinistko leta.
Spomladi ’95 je bila članica izvidniške odprave, ki je pod vodstvom Staneta Belaka – Šraufa obiskala pogorje Api – Nampe v skrajnem zahodnem delu nepalske Himalaje. Potem je v Centralnih Alpah v navezi z Miro Zorič preplezala Bonattijev steber v Druju in večje število klasičnih smeri v Julijskih Alpah z različnimi soplezalci in soplezalkami.
Bila je ena izmed redkih alpinistk, ki se je lotevala zahtevnih vzponov v ženskih navezah, poleg tega pa je opravila tudi precej zahtevnih smučarskih spustov.
Jasnino življensko pot je med božičnimi prazniki prekinil snežni plaz, ko sta skupaj s Stanetom Belakom – Šraufom želela opraviti zimski vzpon na Mojstrovko, kot pripravo za jeseni ’96 načrtovano “Odpravo treh vrhov”.
– – – –
Spomin in opomin gora (kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah)
V nedeljo, 24. decembra 1995, sta 55-letni Stane Belak – Šrauf strojni tehnik iz Kamnika, konstruktor v razvojnem oddelku Inštituta za rehabilitacijo v Ljubljani, alpinist AO Ljubljana-Matica, gorski vodnik in reševalec postaje GRS Ljubljana, in 31-letna Jasna Bratanič, doma iz Celja, inženirka kemije in alpinistka Akademskega AO iz Ljubljane, oba vrhunska alpinista, odšla v gore in se nista vrnila. Tisti in prejšnji dan je močno deževalo, nad 1900 metri snežilo, zaradi velike količine snega pa so se nad to višino prožili talni plazovi južnega snega.
Zvečer so svojci opazili, da se nista vrnila in je sestra pogrešane obvestila GRS. Med poizvedovanjem so bile naslednje dni pregledane vse glavne doline naših gora, poizvedovali so tudi v Avstriji, Italiji, Švici in Franciji. 2. januarja 1997 zvečer so ob 17. ovinku ceste proti Vršiču našli povsem zameden Belakov avto in v njem sporočilo: ob 10.30, Šitna glava-Mojstrovka-Vršič. Večdnevno iskanje gorskih reševalcev iz vseh slovenskih postaj GRS na vseh plazovih pod Malo Mojstrovko in Nad Šitom glavo je bilo zaradi poslabšanja vremena z novimi padavinami prekinjeno. Od januarja do maja so prijatelji, soplezalci in reševalci ves čas hodili na Vršič in iskali okoli vrhov, kje bi lahko bila.
18. maja je ljubljanski reševalec Boris Bertoncelj opazil izrazito vpadnico v severni steni Male Mojstrovke in sklepal, da ju je verjetno po njej odnesel plaz. Naslednji dan je označil velikost plazu in pod steno našel del plezalnega ali hlačnega pasu. Mimoidočemu italijanskemu alpinistu se je vdrlo v snegu, pod njim pa je bil nahrbtnik Brataničeve. Dvodnevno sondiranje in kopanje potem ni bilo uspešno, zato so se reševalci odločili počakati, da bo sneg skopnel. Bertoncelj pa je vztrajal. V torek, 21. maja, sta z gorskim reševalcem Frenkom Kogovškom in njegovima lavinskima psoma Luco in Jandijem po petih urah našla Brataničevo. Večja dvodnevna iskalna akcija ni bila uspešna. V petek, 24. maja, pa je reševalec Jure Jeršin z lavinskim psom Arijem, ki je bil zraven že pri prvi najdbi, našel tudi Belaka – meter zunaj označenega plazu. V roki je držal vrv.
Izkazalo se je, da je bila pri uspešnem iskanju in pojasnilu nesreče bistvena Bertoncljeva vztrajnost. Alpinist Andrej Markovič, ki je 26. decembra plezal v vrhnjem delu, je povedal že na začetku poizvedovanj (policist ga je spraševal sredi noči), da je videl dvoje sledi, ki sta vodili do grape pod vrhom. Podatek ni vzbudil pozornosti. Bertoncelj ga je ponovno preveril in po njem sklepal, da sta šla pogrešana z vrha Nad Šitom glave mimo Rebra do sedla, kjer pride iz severne stene Male Mojstrovke zavarovana plezalna pot. Nato sta se napotila proti majhni grapi, ki vodi proti vrhu levo od poti. Pred vstopom v neizrazito grapo, 90 metrov pod vrhom, sta se hotela navezati na vrv. V tistem trenutku se je sprožil plaz z vrha Male Mojstrovke (2332 m, Julijske Alpe, Atlas 52 C 2). Odnesel ju je po grapi in Kaminski smeri navzdol, 450 metrov nižje in čez zadnji kamniti skok v kotanjo. Belaka je potegnilo iz glavnega toka plazu proti levi. Plaz ju je odložil visoko, ker tam dotlej še ni bilo snežne podlage. Če bi ju plaz pod vrhom presenetil bolj levo, bi ju odneslo proti Vršiču, če pa bolj desno, bi ju zasulo v manjši kotanji pod vrhom.
Ugotovitve reševalcev: Tveganje vrhunskih alpinistov je najbrž dopustno pri življenjsko pomembnih vzponih, ne pa pri vzponih za trening. Iskanje z radiestezijo (bajalico, nihalom ali fotografijo pogrešanega) je bilo povsem neuspešno. Oba so našli lavinski psi takrat, ko je bilo na širšem območju plazu najmanjše število reševalcev in psov.
