duhovnik, profesor, planinski pisatelj, kronist slovenskega planinstva, gorništva, alpinizma
Janko Mlakar je bil ena najizvirnejših osebnosti zgodnjega slovenskega planinstva – duhovnik, profesor, humorist, (po)potopisec in dolgoletni odbornik Slovenskega planinskega društva. Rodil se je 25. junija 1874 v Železnikih, 1. leta njegovega življenja pa se je družina zaradi očetove službe preselila v Ljubljano, kjer je obiskoval ljudsko šolo in klasično gimnazijo. Maturiral je leta 1893, v generaciji, ki je pozneje postala znana po izjemni intelektualni in kulturni dejavnosti.
Po študiju teologije je bil leta 1897 posvečen in služboval kot kaplan v Postojni, nato kot katehet na Šentjakobski osnovni šoli in pozneje na mestnem dekliškem liceju v Ljubljani. Leta 1926 se je upokojil, a ostal dejaven predavatelj, katehet in priljubljen govornik. Njegova predavanja – pogosto prežeta s humorjem, anekdotami in planinskimi zgodbami – so bila znana po tem, da je znal »smehljaje povedati tudi bridko resnico«.
Planinec, ki je prehodil in preplezal Alpe, še preden je Slovenija (s)poznala alpinizem
Mlakar je v slovensko planinstvo vstopil zelo zgodaj. Že kot maturant se je leta 1893 s skupino dijakov pod vodstvom Frana Saleškega Finžgarja povzpel na Triglav – turo, ki jo je opisal šele štiri desetletja pozneje. Njegov prvi zapis v Planinskem vestniku je iz leta 1896, ko je objavil črtici Skozi Luknjo in Trento v Bolc in Na Stol.
V naslednjih desetletjih je postal eden najdejavnejših slovenskih gornikov svojega časa. Prehodil je:
Visoke Ture (Zuckerhütl, Weisskugel, Königsspitze, Hochgall, Venediger, Dreiherrnspitze, Hochfeiler …),
Severne Apneniške Alpe (Dachstein, Hochkönig, Watzmann),
Švico in Tirolsko (Ortler, Jungfrau, Rosengarten, Cima Tosa …),
najvišje vrhove Alp – Matterhorn, Monte Rosa, Mont Blanc (uspešno 1925).
Bil je med prvimi Slovenci, ki so sistematično obiskovali tuja gorstva in o njih pisali. Njegovi potopisi so bili med bralci izjemno priljubljeni, saj so združevali stvarno opisovanje, humor, ironijo in toplo pripovedno noto. V njih ni iskal heroike, temveč človeško izkušnjo v gorah.
Pisatelj, humorist in kronist slovenskega planinstva
Mlakar je bil eden najplodovitejših avtorjev Planinskega vestnika. Objavil je več kot 50 planinskih potopisov, esejev in humorističnih črtic. Pisal je tudi v Dom in svet, Mladiko, Mentor in Mohorjeve koledarje.
Njegova najbolj znana dela:
– Izbrani planinski spisi I–III (1938–1939) – temeljno delo slovenske planinske literature,
– Iz mojega nahrbtnika (1968, izbor), humoristični cikli o Trebušniku (Kako je Trebušnik hodil na Triglav, 1907; Kako se je Trebušnik vozil v Trst, 1908),
– povest Mira (1925),
– predpustna igra Nevesta iz Amerike,
– številni eseji o planinski varnosti, nesrečah, zimskem gorništvu in planinski psihologiji.
Posebej dragocen je njegov članek »60 let planinstva« (PV 1953), v katerem je kot kronist popisal prvo obdobje Slovenskega planinskega društva – delo, ki ga je dokončal tik pred smrtjo.
Dolgoletni odbornik SPD in eden njegovih najvidnejših članov
Mlakar je bil več kot tri desetletja dejaven v Osrednjem odboru SPD, od leta 1928 kot podpredsednik. Leta 1931 je bil celo kandidat za predsednika društva, a ni bil izvoljen – sam je kasneje hudomušno zapisal, da je bil to »največji kozlovski strel« njegovega življenja.
Kljub temu je ostal eden najvplivnejših glasov društva, »ostalina iz junaške dobe SPD«, kot so ga imenovali sodobniki.
Zadnja leta in smrt
Mlakar je do pozne starosti ostal dejaven pisec in predavatelj. Njegovo zadnje javno predavanje »Iz domovine in tujine« je bilo leta 1951 v Ljubljani. Umrl je 11. avgusta 1953, star 80 let, kmalu po tem, ko je dokončal rokopis monografije o Jakobu Aljažu, prve v seriji planinskih biografij PZS.
Planinska zveza Slovenije mu je ob 60-letnici organizacije (SPD/PZS) podelila zlati častni znak, najvišje priznanje za življenjsko delo – žal so ga na njegov dom prinesli tistega jutra, ko je že ležal na mrtvaški postelji.
Janko Mlakar je bil: najbolj ploden slovenski planinski pisatelj prve polovice 20. stoletja, eden prvih sistematičnih kronistov slovenskega planinstva, humorist, ki je znal gore približati tudi nealpinistom, človek, ki je prehodil skoraj vse pomembne vrhove Alp, duhovnik, ki je znal združiti vero, kulturo in ljubezen do gora.
Finžgar je o njem zapisal: »Nihče izmed Slovencev ni preplezal toliko in tako visokih gora kakor ti.«
Njegovi potopisi ostajajo dragocen dokument časa, njegov slog pa je še danes svež, hudomušen in poln življenja. Planine so mu dale ime, on pa njim spomin.
