(1929 – 2021)
alpinist, gorski reševalec, vodnik, dolgoletni funkcionar PZS
Ivan Mirnik – Janko, rojen 28. marca 1929 v Celju, je bil ena ključnih osebnosti slovenskega alpinizma in planinske organizacije druge polovice 20. stoletja. Umrl je v začetku januarja 2021 v Ljubljani.
Alpinizmu se je posvetil po vrnitvi iz šolanja na Češkoslovaškem leta 1948, ko se je vključil v AO Celje. Leta 1950 je postal član GRS, leta 1964 pa še gorski vodnik.
Bil je dejaven na številnih alpinističnih in reševalnih tečajih, pozneje tudi kot inštruktor in vodja tečajev: AO Celje, AO Medvode, zvezni zimski tečaji, tečaji GRS.
Najintenzivnejše obdobje njegovega plezanja je trajalo do 1968, ko so službene obveznosti omejile aktivnost.
Mirnik je bil izrazit predstavnik zgodnjega zimskega alpinizma, pogosto v navezi s Cirilom Debeljakom – Cicem. Njune smeri sodijo med pionirske dosežke slovenskega zimskega plezanja:
Strelčeva peč, Logarska dolina – prvenstvena, 1953,
Ojstrica, severna stena, smer Ogrin–Omerza – zimska ponovitev,
Planjava, severna stena – zimska ponovitev (bivak pri –22 °C),
Dedec, leva smer – zimska prvenstvena (s Preložnikom in Vovkom),
Vršič, nova smer,
Kot–Travnik–Šite, prvenstvena (PV 8/1962),
Raz Jalovca,
Hudičev stolp v Prisojniku (Schara),
Posebej je izpostavljal Dibonovo smer v Špiku (1950), ki jo je z Megličem preplezal v izjemno slabem vremenu, s točo »večjo od oreha« in nočnim bivakom pod vrhom.
Mirnik je plezal tudi v tujini:
Wilder Kaiser – ekstremne smeri (Predigtstuhl, Fleischbank Ostwand, Geugene Halt),
Kavkaz (1968) – odprava PZS, vzponi na Pik Nikolajeva in Kazbek (5150 m),
Švica – več štiritisočakov,
Na odpravi v Kavkazu je bil med člani tudi komaj 18-letni Marjon Manfreda, ki je takrat šele vstopal v svet alpinizma.
V GRS je bil aktiven od 1950 do 1952/53 v Celju, nato po selitvi v Medvode v GRS Ljubljana. Sodeloval je pri: številnih reševalnih akcijah, tečajih, razvoju zgodnjih metod gorskega reševanja.
Mirnik je bil več kot štiri desetletja eden ključnih organizatorjev slovenskega planinstva.
Ustanovil je alpinistični odsek Medvode, ki je postal pomembno središče plezanja v 50. in 60. letih.
Leta 1961 je postal načelnik KA (do 1965). V tem obdobju je potekala prva slovenska himalajska odprava – Trisul (1960). Takrat še ni bilo KOTG; del priprav je potekal v KA, del v posebnem himalajskem odboru dr. Mihe Potočnika.
Po letu 1965 je bil zaradi službenih obveznosti član NO PZS.
Od 1977 član GK, od 1979 do 1989 njen načelnik. To je bilo obdobje intenzivne obnove planinskih koč (Kredarica in številne druge).
Vzpostavil je tesne stike s tujimi planinskimi zvezami:
SAC (Švica) – slovenski pravilnik o kočah je nastal po njihovem vzoru,
ÖAV (Avstrija) – sodelovanje z inž. Ehmom,
DAV (Nemčija) – sodelovanje z Webrom.
Bil je podpredsednik PZS (1989–1997). V tem času je vodil številne mednarodne povezave, med njimi: simpozij Zaščita voda v gorah, Innsbruck 1994, sodelovanje pri ustanovitvi CAA (Club Arc Alpin) leta 1995 v Lienzu, sodelovanje pri mednarodnih razstavah slovenskega planinstva (Bern, Dunaj, Berlin, München)
Za svoje dolgoletno delo v planinski organizaciji je prejel državno odlikovanje – zasluge za narod.
