Bohinjske novice, junij 2016
Janez Rozman 1930-2016
V začetku marca nas je za vedno zapustil Janez Rozman iz Bohinjske Bistrice. Večina krajanov ga bo ohranila v spominu kot skromnega in prijetnega moža. V mladosti je bil aktiven na različnih področjih. Skupaj s prijatelji je pustil svoj pečat predvsem na področju gorništva v Bohinju.
Moj oče Janez se je rodil 1. marca 1930 v Bohinjski Bistrici mami Uršuli, roj. Pikon, po domače Petrovi z Raven, in očetu Janezu – Ložanovemu iz Bohinjske Bistrice. Mama Urša je bila gospodinja in priložnostna šivilja, oče pa je bil zaposlen na bohinjski železniški progi. Skupaj z mlajšo sestro Zofko so stanovali v železničarskem stanovanju v današnjih »barakah« – do leta 1939, ko sta si stara starša z nakupom hiše ustvarila dom v Zgornji vasi na današnji Gabrški ulici.
Otroških let se je oče vedno rad spominjal. Poleg očetove službe se je družina preživljala tudi s kozjerejo, nabiranjem gozdnih sadežev, polžev in podobno. Večkrat mi je pripovedoval o prigodah in ukanah, ki so se jih posluževali pri nabiranju brusnic na tedanjem območju rapalske meje. V lepem spominu so mu ostali tudi nedeljski izleti. Z očetom sta večkrat obiskala teto oz. očetovo sestro Mino. poročeno pri Šoštarju v Stari Fužini. Pot sta vedno opravila s kolesom, njegovo mesto pa je bilo na »štangi«.
Brezskrbno otroštvo in mladost je prekinila druga svetovna vojna. V tem obdobju je oče zaključil osnovno šolo in začel s šolanjem za strojnega ključavničarja v vajeniški šoli na Jesenicah. Kljub mladosti so mu vojna leta za vedno ostala v spominu. Med počitnicami je pomagal v sirarni na Bohinjski Bistrici. Tam je siraril sorodnik Francelj Štros, priznan bohinjski sirar. Večkrat mi je pripovedoval, s kakšno natančnostjo so se izvajali tehnološki postopki izdelave sira in kako visoke higienske norme je imel sirar Štros, ki je po vojni izobraževal sirarje na Mlekarski šoli v Kranju.
Dogodki med vojno in boj proti tujcem so vplivali tudi na odraščajočo bistriško mladino. Mladostna razposajenost in zavest po osebnem prispevku v boju proti tujcem sta bili vzrok za očetovo aretacijo v letu 1944. Pri vožnji z vlakom z Jesenic je nemški policist bistriške pobe zalotil pri odstranjevanju varovalk na zasilnem zavornem sistemu vlaka. Dogodek so Nemci smatrali za sabotažo in ga povezali s partizansko akcijo v dijaškem domu na Jesenicah. Oče je bil odpeljan v Begunje, kjer so ga zaprli in kasneje poslali v taborišče v München. V taborišču sta bila skupaj z Nikolajem Talerjem iz Bohinjske Bistrice. Komaj 14-letnega fanta je v varstvo vzel avtomehanik, ki mu je nudil zatočišče in ga obvaroval pred zavezniškim bombardiranjem Münchena. Po srečnem spletu okoliščin in lastni iznajdljivosti se je iz taborišča vrnil po koncu vojne.
Po vrnitvi in po končani šoli se je zaposlil v železarni na Jesenicah. V tem obdobju sta prevladovala splošno pomanjkanje in boj za preživetje. Aktivnega preživljanja prostega časa takrat še niso poznali. Nekaj bistriških fantov pa je bilo, ki jih je družila želja po hoji v hribe. V tej skupini navdušencev so bili poleg očeta še Stanko Perše, Martin Mencinger – Štokalov in Franc Arih – Lavdanov. Prve poti so bile usmerjene v bližnje cilje – Rušni vrh, Črnaa prst, Home. Navduševala jih je že sama hoja, sem ter tja pa so opravili tudi kakšen krajši plezalni podvig. V tistem času je v Bohinj prišel Egon Mihelič. Združila jih je ljubezen do hribov. Z njim so začeli spoznavati tudi svet v nasprotnem koncu Bohinja – Triglav. Skupini sta se priključila tudi Slavko Budkovič in Milan Šuštar, doma iz Sorice.
Plezalski začetki so bili težki. Pomanjkanje izkušenj in opreme je bilo tudi vzrok za zdrs Franca Arha pod Črno prstjo, ki bi se lahko končal tragično. Vse te izkušnje so bile spodbuda po izobraževanju in nakupu ustrezne opreme. Ta je bila dosegljiva samo preko planinske organizacije. Tako so leta 1954 ustanovili Planinsko društvo Bohinjska Bistrica V novoustanovljenem društvu je oče prevzel vodenje prvega alpinističnega odseka v Bohinju. Navezali so stike z alpinisti na Jesenicah, med katerimi so bili bohinjski rojak Janko Šilar, Janez Krušic, Slavko Koblar, Marko Butinar in kasneje v Bohinju poročeni Tone Zupan. Pomagali so jim s svojimi izkušnjami in jih izobraževali na plezalnih taborih v Vratih. Organizirali so tudi plezalni tečaj v skalah Rudnice. To so bili časi ko so bile prometne povezave slabe. Vsaka tura se je začela na domačem pragu – pozimi na smučeh, poleti pa na kolesu.
Kolo je imelo pomembno mesto pri njihovi aktivnosti. V prvi vrsti jim je pomagalo premagovati poti do izhodišča hribovskih tur, organizirali pa so tudi kolesarske izlete, kot je bil izlet preko Vršiča k izviru Soče. V spominih mi je Stanko Perše pripovedoval, da sta se z očetom po nedeljski maši odpeljala preko Rovtarice v Škofjo Loko in naprej v Pirniče na obisk k prijatelju. V Bohinj sta se vrnila še isti dan. Oče je skupaj s prijateljem Slavkom Koblarjem z Jesenic s kolesom obkrožil hrvaški polotok Istro, v naslednjem letu pa sta kolo poganjala do Crikvenice. Obvezni del prtljage je bila tudi oprema za podvodni ribolov.
Vsako obdobje v življenju se enkrat konča. Skupina se je začela redčiti, fantje so postajali možje in očetje. Prišle so obveznosti, ki so zahtevale svoj čas. Ostala je ljubezen do gora ostali so spomini ostala so prijateljstva – do zadnjega dne očetovega življenja sta s Stankom ohranjala prijateljstvo, primerljivo s trdno alpinistično navezo.
Leta 1964 se je oče poročil z Ano Markelj – Mhavovo Anico s Kamenj. V zakonu smo se jima rodili otroci Janez, Mojca in Niko. Na prvem mestu so se znašle skrb za druižino, služba in kasneje obnova domače hiše. Oče je bil celotno delovno dobo zaposlen v železarni na Jesenicah. Svoje delo je opravljal z veseljem in visokim strokovnim pristopom. Bil je avtor številnih izboljšav. Leta 1983 je skupaj s sodelavcema v tedanji Jugoslaviji prejel prvo nagrado za inovacijo, ki je bistveno prispevala k izboljšanju delovnih pogojev.
Oče je bil zanimiv človek. Imel je veliko mero vztrajnosti, kar se je vedno obrestovalo pri razmišljanju in iskanju zanimivih tehničnih rešitev. Z mamo sta nas otroke vedno spodbujala k raznovrstnim aktivnostim – od športa, kulture do raznih tehničnih dejavnosti. Ni se ponašal s svojimi dosežki. Rad pa je podoživljal spomine iz mladosti, ki so bili vezani na gorski svet, dogodivščine s prijatelji in življenje v Bohinju v tistem času. Ta čas se nam danes zdi vedno bolj oddaljen, v današnjem svetu skorajda nedoumljiv. Pa vendarle je del nas, naše tradicije, naših korenin.
Hvaležen sem mu za tovrstno bogato zapuščino, ki jo je treba negovati in prenašati prihodnjim rodovom.
Janez Rozman
