V spomin
Krušic Janez (9. december 1917, Jesenice – 5. april 2003, Rodine)
Planinski vestnik 2003/5
Rob stene, s katerega ni vrnitve
Je lahko beseda ob človekovem odhodu tudi požirek bistre vode iz izvira osebnega spomina? Se da kaj takega, vzetega iz tako nezanesljivega in neobvezujočega gradiva, povedati na glas, celo objaviti v glasilu, namenjenem vsem, ki so jim gore pri srcu, ali pa morda velja le tistim, ki so njega, nič več navzočega med nami, poznali, ga spoštovali, ga imeli radi? … Ko bi le bilo za vse prav.
Prek praga bivanja je stopil v večni spomin Janez Krušic, ena najpomembnejših osebnosti slovenskega alpinističnega dogajanja po drugi svetovni vojni, Jeseničan, ki je svoje rojstno mesto zaznamoval tako, da mu je naložil desetletja dolgo in odgovorno delo v planinski organizaciji, predvsem pa s svojimi številnimi vrhunskimi alpinističnimi dosežki. Mimo tega njegovega dela ne more objektivna planinska zgodovina, še manj alpinistična. Mora ga uvrstiti in ga tudi uvršča – ob bok velikim gornikom skalašem, kakršni so bili Joža Čop, Miha Potočnik, Stanko Tominšek, Matevž Frelih, obe veliki dami slovenskega alpinizma Mira Marko Debelakova in Pavla Jesih, iz le nekoliko starejšega alpinističnega rodu pa samotni Uroš Župančič in mojstri z Grintovcev Boris Režek, Vinko Modic, brata Gregorina, Pavle Kemperle, oba Benkoviča… da seveda ne pozabimo omeniti njegovega najzvestejšega soplezalca pri številnih prvenstvih, tudi že pokojnega Janka Šilarja. Koliko najlepših smeri po stenah Julijcev nosi njuno ime …
Janez Krušic, ki smo ga še nedavno srečevali, ko je čilega koraka hodil po gorah, najpogosteje po martuljških brezpotjih, se je začel srečevati s stenami že v začetku štiridesetih let, po drugi svetovni vojni pa je odločno stopil v naše alpinistično dogajanje in se v nekaj letih povzpel v slovenski alpinistični vrh, ki se je prav takrat, po velikem Čopovem dejanju v osrednjem stebru Triglavske stene, začel resno spoprijemati z dotlej v slovenski plezalski srenji le redkim znano in dosegljivo šesto težavnostno stopnjo. Hkrati je ves čas s srcem delal v jeseniškem planinskem društvu in mlajši rodovi se ga spominjamo kot dolgoletnega načelnika tamkajšnjega alpinističnega odseka, učitelja in velikega vzornika.
Moj spomin nanj sega tja v zgodnja šestdeseta leta zdaj že prejšnjega stoletja, ko sem prav pod njegovim skrbnim vodstvom napravil prve negotove alpinistične korake. Seveda v martuljških gorah, v katere je neizmerno rad zahajal. Nanje ga veže vrsta odličnih prvenstvenih vzponov s tistim najveličastnejšim prek severne stene Špika. Vendar jih ni, teh martuljških gora, zaznamoval le kot prvenstveni plezalec, ampak tudi kot graditelj. Po njegovi zaslugi sta se namreč dvema skalaškima bivakoma, tistima v Veliki Dnini in na Gruntu pod Rokavi, Oltarjem in Dovškim križem, pridružila še dva, Za Akom pod Široko pečjo in na Rušju pod Stenarjem in Dolkovo špico.
Vendar nas ni učil le plezalnih veščin; od nas je postopno zahteval več pristnega odnosa do gora, učil nas je z odprtimi očmi hoditi po gorskih prostranstvih, nam dajal knjige v roke in vedno poudarjal, naj pišemo, zapisujemo vse, kar smo doživljali, pa čeprav le v skromen osebni dnevnik. Njegovi dnevniški zapiski so neprecenljiv dokument o več kot šestih desetletjih življenja, povsem zavezanega go-ram.
Ko ne bi bilo leta 1952 in tragične nesreče v severni steni Špika in po zahtevni, nadvse tvegani reševalni akciji ne bi sledili hudi in z današnjega stališča povsem nepotrebni nesporazumi, celo sodni epilog, bi Janez Krušic, dotlej eden izmed najbolje usposobljenih jeseniških gorskih reševalcev, to tudi ostal. Tako pa je po hudi krizi, ki je zajela slovensko gorsko reševalno službo, resnično prizadet zaradi storjene krivice zapustil reševalne vrste. Vendar le formalno, saj je v srcu bil in ostal reševalec. Zato pa je toliko več energije posvetil slovenskemu gorskemu vodništvu in je bil prvi in dolgoletni načelnik Komisije za gorsko vodništvo pri Planinski zvezi Slovenije. Do zadnjega dne je bil častni gorski vodnik z nazivom, ki mu ga je ob novi zakonski utemeljitvi in vključitvi v mednarodno gorskovodniško organizacijo podelilo Združenje gorskih vodnikov Slovenije.
Čeprav zaljubljen v Martuljške gore in zimska prostranstva triglavskih dolin, je dolga desetletja izvedensko obvladoval tako Julijce kot Grintovce, predvsem njihova ostenja; o tem zgovorno pripoveduje njegova »bilanca«, kot jo je sam rad imenoval: več kot 1200 plezalnih vzponov, letnih in zimskih, doma in na tujem, od tega kar 70 prvenstvenih. Tam, kjer med prvimi plezalci zasledimo njegovo ime, vemo, da bo plezanje zahtevno, vendar lepo, kajti njegove smeri so elegantne, polne domišljije. Zlasti z Jankom Šilarjem sta opravila tudi vrsto najzahtevnejših ponovitev v naših stenah; mednje sta v prvih letih po drugi vojni prav gotovo še sodila Čopov steber v Triglavu in Aschenbrennerjeva smer v Travniku.
Vabile so ga tudi tuje gore in kmalu je, čeprav časi odpravam na tuje niso bili naklonjeni, dobro poznal Visoke Ture, Osrednje in Zahodne Alpe, dokler leta 1966 ni prevzel vodstva alpinistične odprave na Kavkaz. Od tam smo se vrnili z vrsto lepih vzponov in celo dvema prvenstvenima v severnih stenah Gestole in Ullu Auza. Himalaja, ki bi jo tako rad videl, pa je slovenskim alpinistom na široko odprla vrata šele, ko njegove alpinistične ambicije niso več segale tako visoko.
Zato smo toliko več imeli od njega jeseniški planinci in mladi alpinistični rodovi. To so bili zlati časi odsekovih skupnih tur, ki so bile Janezovo veliko veselje, nam pa neusahljiv vir novih znanj in nepozabnih druženj s starejšimi, bolj izkušenimi. Ni pa nas le zibal v plezalski zagnanosti, ampak je od nas terjal tudi konkretna koristna dejanja. Zato pod njegovo »komando« niso bile redke udarniške akcije, za kakršne danes ve le še malokdo. Delalo se je pri planinskih kočah in na planinskih potih, za katere je skrbelo jeseniško planinsko društvo. Ena najbolj zagnanih akcij, pri kateri je bil »šef«, je bila graditev zavetišča na Zadnjem Voglu, med katero so se zakresale tudi iskre, saj je sem ter tja kdo vendarle »pobegnil« na kakšno plezarijo. Pa se je vedno vse lepo uredilo in padle so celo pohvale in čestitke.
Naj mi bo, kot že rečeno, za konec dovoljen povsem oseben spominski utrinek.
Prav na začetku mojega alpinističnega udejstvovanja, davnega leta 1962, je Janez nas najmlajše z odseka za več dni popeljal v Zahodne Julijce, seveda s skupinskim potnim listom in s takrat običajnimi zapleti in nagajanjem na naši strani meje, v Ratečah. Z gorami onstran meje me je zastrupil za vse življenje, saj sem pod njegovim skrbnim vodstvom iz Zajezere »osvojil« Škrbini Prednje in Zadnje Špranje, bil na Višu in Koštrunovih špicah, na Velikem Nabojsu in Poldnašnji špici, najbolj pa mi je še danes živo v spominu meglen ponevihtni dan, ko smo se ob vračanju iz Zajezere zaustavili še pri Belopeških jezerih, seveda nič več v Zahodnih Julijcih, in se povzpeli po znameniti »ferrati« Via della Vita v Vevnici na Rob nad Zagačami in naprej po vzhodnem grebenu prek Hude škrbine na vrh Mangarta. To je bil kljub žicam in varovalom moj resnični alpinistični krst.
Zdaj je vse to shranjeno v spominu tistih, ki smo imeli srečo vsaj delček svojega gorniškega življenja preživeti z njim. In kadar bo ta spomin še posebno živ, naj vsak le stopi na kranjskogorsko pokopališče, na kakšen kratek pogovor z njim, ki počiva tam in nanj zro gore, s katerimi je bil vse življenje povezan z najzvestejšo ljubeznijo.
Mitja Košir
