Primorski dnevnik, 18. januar 1991
Pred mednarodno odpravo Alpe Adria Sagarmatha Expedition 1990 na Everest, ki jo je organiziralo SPDT v sodelovanju s KOTG pri Planinski zvezi Slovenije, sem Janeza Jegliča bolj površno poznal. Srečal sem ga na plezariji v Paklenici, nato na raznih družabnih večerih, kar je vsekakor premalo, da vsaj delno spoznaš človeka. V baznem taboru pod Everestom pa je naneslo, da sva bila z Johanom (s tem nazivom je Jeglič znan v alpinističnih krogih), dosti skupaj. Po cele dopoldneve sva debatirala v »jedilnici«, torej največjem šotoru, kjer se je odvijalo vse »družabno« življenje alpinistov, v teh pogovorih pa sem spoznal zelo bistrega, inteligentnega, duhovitega in živahnega sogovornika, ki ga zanima čisto vse, ki je pozoren na socialne probleme, na brezposelnost, na problem padca vrednot v današnji družbi, pa tudi na šport, mednarodno in domačo politiko, in še bi lahko našteval. Predvsem pa me je razveselil pogovor z Jegličem: čeprav je vrhunski alpinist, ki ima za sabo neverjetno bogat in zavidanja vreden »kurikulum«, ni alpinistični fanatik, ki vidi le steno, odprave, gore in plezalne smeri.
Johan je lanskega septembra s soplezalcem Silvom Karom preplezal izredno zahtevno zahodno steno Bagiratija III, samo mesec kasneje je skupno z zakoncema Štremfelj in Šerpo Lakpa Rito stal na najvišji točki našega planeta, Everestu. Jeglič je torej popoln alpinist, kar je posebno hvalevredno v današnjem času, ko je, če pač hočeš izstopati, tudi na tem področju specializacija nujna. Johan je namreč odlični športni plezalec, v klasičnem plezanju je dosegel sam svetovni vrh, tistim pa, ki trdijo, da ni himalajec, je najlepše odgovoril z osvojitvijo Everesta. Prav zato, da bi naši bralci tudi pobliže spoznali tega vrhunskega alpinista in obenem zelo skromnega človeka, smo imeli z njim daljši pogovor.
Johan, vsak “pošten” intervju se začenja z dokaj “banalnim” vprašanjem, kdaj si začel svojo, v tem primeru, alpinistično pot, koliko odprav imaš za sabo ipd. No, torej…
»Skušal bom biti čim bolj sintetičen, saj je neko golo naštevanje podatkov pravzaprav dolgočasno. Imam 29 let, bivam v Domžalah, delam pa kot elektromehanik v ljubljanskem podjetju Pap-Intel, ki me dejavnosti vedno podpira, na vse načine. Plezam od leta 1978, na prvo alpinistični odpravo pa sem se s svojim “zgodovinskim” soplezalcem Silvom Karom podal leta 1982 in sicer v Kolorado, kjer sva preplezala za takratne čase neverjetno IX. stopnjo. Naslednjega leta se je začela moja dolga pot v Patagoniji na skrajnem jugu Južne Amerike, kjer sem bil nato še štirikrat, skupno za skoraj leto dni življenja… Takrat sem skupno s Karom in Knezom preplezal prvenstveno smer v Fitz Royu. Leta 1985 sem se udeležil odprave na osemtisočak Jalung Kang, nesreča Boruta Berganta pa je preprečila, da bi prišel na vrh, saj sem bil v prvi navezi, ki je čakala na odločilni naskok. Konec istega leta in v začetku naslednjega sem bil spet v Patagoniji, tokrat pa sem med drugim odprl novo izjemno težavno smer v Torre Eggerju. Verjetno krono svojega osvajanja v Patagoniji sem dosegel v začetku leta 1988, ko sva skupno s Karom preplezala neverjetno težko prvenstveno smer v južni steni očaka Cerro Torreja, ki je po splošnem mnenju ena najtežjih kadarkoli preplezanih. Še istega leta sva se vrnila na to goro, da bi končala alpinistični film, ki je dosegel visoko mednarodno priznanje: osvojil je prvo mesto na mednarodnem filmskem festivalu v Trentu in srebrni Triglav v Novi Gorici. V športnem plezanju, s katerim se dosledno ukvarjam od začetka, pa sem dosegel stopnjo IX+. Mislim, da te številke ni potrebno posebej komentirati..«
Čeprav si v samem alpinističnem vrhu že mnogo let, si predvsem v pravkar zaključenem letu 1990 dokazal, da si vsestranski vrhunski alpinist…
»No, tako je pač naneslo, da sem lahko lani pokazal vse svoje sposobnosti v vseh treh nosilnih vejah alpinizma, v športnem in klasičnem plezanju ter himalaizmu, in to v letnih in zimskih razmerah, pa tudi v solo plezanju. V Mišji peči sem namreč preplezal smer imenovano Preobrazbo, ki je pač težka IX + stopnje, poleti prvenstveno smer na gori Bagirati III v garvalski Himalaji, ki je s svojimi 1600 metri, težavnostjo do VIII. stopnje in z višino 6545 m ena najtežjih alpinističnih smeri sploh, nato pa še Everest, kar pomeni višek za vsakega alpinista, ki pleza v Himalaji.«
Alpinizem je skupno s smučanjem slovenski državni in paradni šport, vendar, če povzamem že znano trditev, najboljši alpinist finančno ne zasluži toliko kot “drugorazredni nogometaš”. Kaj meniš o tem?
»To je gotovo res, čeprav je zadeva dosti bolj komplicirana. Mladina recimo piše, da je tudi Križaj smučal »za malo pivo«… Prav gotovo pa drži, da ni primerjave v prejemkih alpinista ali športnika kakega t. i. popularnega športa, tako da v tem oziru alpinist prejema daleč premalo, kot bi pač zaslužil. Pravzaprav še največ prejmemo s sponzorizacijo. Najin podvig na Bagirati III je recimo sofinanciralo slovensko državno cestno podjetje SCT, stalno in vztrajno pa me podpira firma, v kateri delam in sicer Pap-Intel iz Ljubljane.«
Komu se moraš pri svoji alpinistični dejavnosti zahvaliti, komu pa ne?
»O sponzorjih in o konkretni pomoči sem že govoril, sedaj pa mi gre v zvezi s tem prva misel moji ženi Ireni. Poročena sva tri leta in pol in poleg mene edino ona pozna drugo plat medalje. Odpovedi, žrtvovanja, časovne ločitve… Ne gre pa zahvala, čisto obratno, vsem tistim, ki so me, iz več razlogov, pri mojem alpinizmu ovirali in mi metali polena pod noge. Ne bom analiziral razlogov, zakaj to počenjajo, pri tem pa je prisotnih toliko činiteljev, kot je lahko zavist, podcenjevanje, hudobija, netoleranca in še bi lahko našteval. Sicer pa tudi to spada k pravilom igre, da se vedno oglasijo tisti, ki sistematično dajejo tvoje delo v nič, ko nekaj dosežeš…«
DUŠAN JELINČIČ
