Ko se danes sprehodimo med grebeni Cornetta in Baffelana, se ime Mali Dolomiti zdi samoumevno. Kot da bi ga gore nosile od nekdaj, kot da bi bilo zapisano v kamnu. A zgodovina imena razkriva drugačno resnico: izraz ni nastal v ustih domačinov, temveč v krogu mestnih alpinistov, ki so v 20. letih prejšnjega stoletja iskali besede, da bi opisali svoje nove pokrajine.
Dolga leta je veljalo, da je naziv za hriboviti svet predalp ime Piccole Dolomiti skoval Francesco Meneghello, alpinist in akademik iz Vicenze (kot je še vedno na wikipediji, kjer pa se lahko popravi – v knjigah in revijah se ne da). V resnici pa je bil zgolj prvi, ki ga je uporabil v uradni publikaciji. Pravi avtor toponima je bil njegov mentor Antonio Berti – pionir, vodnik, učitelj, »oče beneških alpinistov«. Prav on je gorovje med rekama Adiža in Brenta poimenoval Piccole Dolomiti, s čimer je želel poudariti sorodnost s slavnimi Dolomiti, a hkrati njihovo manjšo, bolj intimno razsežnost.
Toda tu se odpira širši razmislek. Imena gora, poimenovanja alpinističnih smeri v tujih popačenih zlogih, pogosto ne nastajajo v vaseh pod njimi, temveč v mestnih okoljih, v klubih, revijah, akademskih krogih. Pisci, raziskovalci, »prišleki,« iščejo besede, ki jim ustrezajo, in večkrat ne ujamejo lokalnega izročila, lepote in pomena pokrajine. Domačini pa se ob tem pogosto jezijo: zakaj bi nekdo od zunaj poimenoval nekaj, kar je že del njihovega vsakdana? Zakaj bi gora, ki ima svoje stare ljudske nazive, dobila novo ime, ki ga razumejo predvsem bralci mestnih časopisov?
V tem se skriva napetost med tradicijo in modernostjo. Mestni ustvarjalci so želeli ustvariti sistem klasifikacijo kulturno pripoved, ki bi gore vpisala v širši zemljevid. Domačini pa so v tem videli odtujitev – kot da bi se njihova pokrajina spremenila v kuliso za tuje oči.
Ime Mali Dolomiti je tako več kot geografski izraz. Je simbol srečanja dveh svetov: sveta domačinov, ki so gore živeli, in sveta alpinistov, ki so jih želeli opisati, raziskati, zapisati. V tem srečanju se skriva lepota, a tudi konflikt. Imena so mostovi, a hkrati lahko postanejo brazde.
Ko danes gledamo na zgodovino, se zdi pomembno, da se spomnimo obeh plati. Antonio Berti je s svojim poimenovanjem odprl vrata širši prepoznavnosti teh gora, njegov učenec pa je to zabeležil. zato je hkrati treba razumeti, da vsako ime nosi težo – ne le v kartografiji, temveč tudi v občutjih ljudi, ki pod temi gorami še živijo, če jih je sploh še kaj, in se niso že povsem umaknili prekomernemu turizmu, … V bistvu (pa) smo zabredli tako daleč, da zaradi napačnih poimenovanj sploh ne ločimo več planin od gora, ker so prešla v podzavest.
