Jeseniške Novice(maj, 2003): Sobota ali nedelja proti večeru, glas helikopterja, ki se vedno bolj približuje.
Najprej pomislim – zopet se je v gorah zgodilo nekaj hudega. Žal se velikokrat izkaže, da je to res. Reševalci gorske reševalne službe hitijo na pomoč nekomu, ki je v stiski. Srčni možje so to, ki jih ne ustavi še tako slabo vreme ali tema. Iztok Arnol je eden izmed njih. Zaposlen je pri nas v vroči valjarni, poročen, ima devetletno hčerko. Živi v Mojstrani, kjer je tudi član Planinskega društva, že drugo leto načelnik alpinističnega odseka in gorski reševalec. Pravi, da ima srečo, ker se je poročil v družino, kjer je plezanje vsakdanja stvar in so ženske tega že vajene. Tast Franci Lakota je bil znan plezalec in tudi velik športnik – smučar, tekač na smučeh ter gorski reševalec.
Z alpinizmom se Iztok ukvarja nekako od leta 1989, ko se je prijavil na razpis v Železarju, ki je vabil mlade v alpinistično šolo, v GRS pa je od leta 1990.
Poleg tega, da v GRS Mojstrana (postaja pokriva eno najtežjih območij v Alpah) skrbi za radijske zveze, je tudi inštruktor. Vsako leto organizirajo tečaje za mlade reševalce, ki jih usposablja za to delo. Vsako leto imajo tudi reševalci razne tečaje, kjer spoznavajo in se učijo novih tehnik reševanja v zimskem in letnem času. Veliko dela z mladimi je tudi pri alpinistih, ki se kalijo v teh veščinah in pripravljajo, da stopijo v vrste reševalcev.
Poleg alpinizma morate gorski reševalci najbrž obvladati še kakšne veščine?
Na prvem mestu moramo znati oskrbeti ponesrečenca in nuditi prvo pomoč. Obvladati je treba tudi različne tehnike reševanja, za reševanje s pomočjo helikopterja so potrebna posebna dodatna usposabljanja in tečaji. Kot povsod drugod se tudi pri nas pozna napredek, ki mu skušamo čim bolj slediti, zato se neprestano nekaj dogaja.
Reševalci moramo znati tudi smučati, čeprav sem bil jaz pravi začetnik in sem se moral tega naučiti za potrebe reševanja. S kakšnim posebnim znanjem se na tem področju res ne morem pohvaliti. Pohvalo zaslužijo kolegi, ki so imeli z menoj toliko potrpljenja, da so me spodbujali in naučili. Zdaj grem brez strahu celo na turno smuko. Od začetka pa je bilo tako, da je šlo gor dobro, dol pa precej težje.
Najbrž ste kot alpinist preplezali veliko zahtevnih smeri?
O številkah bi težko govoril. Od klasičnih smeri sem preplezal Ashenbrenner, Čopov steber, plezamo večkrat tudi v Paklenici, sicer pa se držimo bolj triglavskega pogorja. Bil sem tudi na odpravi na Aconcaquo, kjer pa se nisem posebno izkazal. Le trem je uspelo osvojiti vrh. Radi bi več plezali v Franciji, mogoče nam bo uspelo. V zimskem času gremo na Grossglockner, prejšnji konec tedna smo bili v Chamoniju, kjer tudi nismo imeli najboljših razmer. Načrte nam je prekrižal sneg, ki je zapadel nekaj dni prej.
Pri reševanju ste izpostavljeni velikim nevarnostim?
Če gre za reševalno akcijo, so večkrat neugodni pogoji in je potrebno klasično reševanje, v lepem vremenu pa večino dela opravi helikopter. To je zelo velika pridobitev – reševanje s helikopterjem – saj se čas, da pridemo do ponesrečenca in ga oskrbimo, bistveno skrajša. Slovensko smer sem zaradi reševanja večkrat preplezal v temi, k sreči ni težka. Nesreča tudi nam ne prizanese. Letos smo pri reševanju izgubili enega iz naših vrst – Martina Čufarja, za njegovo družino je bilo zelo hudo. Vse nas je to zelo prizadelo. V takšnih primerih pomislim – lahko bi bil to jaz. Po dogodku so se pojavljale različne govorice. Nekateri so obsojali fanta, ki sta klicala pomoč. A pomoč sta potrebovala in nista mogla vedeti, kako se bo vse skupaj končalo. Potem je lahko biti pameten.
Pa ponesrečenci pokažejo hvaležnost?
Reševat greš zaradi občutka, da boš pomagal in ker čutiš, da je to tvoja dolžnost, poslanstvo. Vse drugo ni pomembno.
Kaj pa je največkrat vzrok nesreč v gorah?
Težko je reči, da je to neprevidnost, slaba opremljenost ali kaj podobnega. Menim, da je nesreča splet okoliščin, ki se zgodijo v določenem trenutku, ter da je vsakemu, ki se mu zgodi, treba pomagati, zato ne obsojam nikogar. Neodgovorni smo pa včasih vsi, tudi alpinisti. Tvegamo in potem je ali pa ni. Matematično bi rekli, da je formula dolga in da ne smeš izpustiti ničesar.
Po tem dogodku so mi sodelavci rekli: »Ja, pa greš še v hribe«. Saj tudi na cesto gremo, kljub temu, da se dogajajo nesreče vsak dan. Vedno upamo na čim boljši izid. Včasih so pravili alpinistom samomorilci, ker ljudje težko sprejemamo stvari, ki jih ne razumemo, danes na srečo tega ni več, ker vedno več ljudi hodi v gore. Veliko je k temu doprinesla tudi dobra oprema. Pa tudi statistika kaže na upad nesreč. Več jih je med planinci, pri alpinistih pa jih je več med sestopom kot pa pri plezanju, kar je povezano z varovanjem. Ko plezaš, si navezan na vrv, pa tudi lažje in bolj varno je navzgor kot navzdol. Pri sestopanju zelo hitro pride do zdrsa, ki je lahko usoden.
Je pri nas organizirana vodniška služba?
V okviru planinskih društev poteka usposabljanje za planinske vodnike. Tudi v tujini poznajo dve vrsti vodnikov – planinske vodnike, ki so nekakšni prostovoljci, in gorske vodnike. Slednji, ki predstavljajo najvišjo stopnjo znanja na tem področju, so pri nas nekako zamrli, kar je povezano z gorskim turizmom kot panogo. Pri nas ni tako razvit kot v nekaterih alpskih državah. Dostopnost naših gora je veliko večja in tako rekoč zastonj. Greš, kamor hočeš. Lahko greš sam plezat lažjo smer in če se ti kaj zgodi, ni potrebno plačati reševanja. V tujini so vodniške tarife zelo visoke. Vse plačaš, vse se zapiše in vsako odstopanje te v primeru nesreče drago stane. Pri nas se bo to spremenilo, ko se bo spremenila zavarovalna politika. Takrat bo pomembno, ali si zavarovan, kje, kako in zaradi česa se je nesreča zgodila. Takrat bomo tudi pri nas premisliti, ali se bomo podali na zahtevno pot sami ali bomo najeli vodnika. Najbrž pa bo to pomenilo določen upad števila planincev. Tega beležimo že zdaj.
Pričakovali bi ravno obratno. Na planinskih poteh srečujemo vedno več ljudi?
Članstvo v planinskih društvih upada ali pa stagnira. Včasih je marsikdo plačat članarino, čeprav je mogoče le enkrat na leto prespal v kakšni koči ali pa še to ne. Danes tega skoraj ni več. Obiskovalcev gora pa je dejansko več. Gore so postale bolj dostopne, ceste pripeljejo visoko, zato je mnogo več enodnevnih izletnikov. Med njimi je mnogo rekreativcev, ki jim je pomembno, da prehodijo določeno število kilometrov. Nekateri »letijo« mimo tebe tako, da te še pozdraviti ne utegnejo. Pravi planinci se v gorah pozdravljamo!
Vsi bi radi čim več v čim krajšem času. Tudi med planinci se je žal to pojavilo. Ne hodimo več tako sproščeno in le redko prespimo v kakšni koči.
Pravi planinci hodimo v hribe predvsem za “dušo”, da se naužijemo lepot, zato bolj cenim tistega, ki gre občasno na Dovško babo ali Rožco, ker mu je tam lepo, kot onega, ki mu je edini cilj, da pride čim višje ali čim hitreje. Sebe nikoli nisem videl v tem, kar počnem, kot športnika. Največkrat sploh ne vem, koliko časa sem porabi! za pot.
Greste v hribe tudi z družino?
Žal imava oba z ženo takšne službe, da se težko uskladiva, a nekajkrat v letu nam uspe, da gremo skupaj na Dovško babo, Golico, tudi na kakšen drug podoben vrh. Dopust običajno preživimo skupaj na morju. Izkoristiti je treba še teh nekaj let, ko gremo vsi skupaj na dopust. Otroci hitro odrastejo in gredo po svoje.
Že na začetku ste omenili, da ste v gorah doživeli veliko več lepega kot žalostnega?
Če vse strnem, je resnično več lepega. Tisto drugo sčasoma pozabimo, le kali nas, da smo bolj previdni. Rad se spominjam predvsem tistih trenutkov, ko poškodbe niso hude ne glede na to, koliko truda je bilo potrebnega, da smo prišli do ponesrečenca. Občutek, da si naredil nekaj dobrega, da si izpolnil svoje poslanstvo, odtehta ves napor, ki je bil za to potreben. Če se lahko še skupaj z njim po zaključku akcije poveselimo, je še lepše. Težje je, ko že vnaprej veš, da ni preživelih. Z leti se vsega navadiš, a ne smeš dopustili, da otopiš. Čustva moramo ohranjati. Luštno je tudi na vajah in usposabljanjih. Privoščimo si kakšno šalo, seveda v mejah dovoljenega, sicer se lahko vaja sprevrže v resno akcijo. Vsaka plezarija je svojevrstno doživetje in vsak osvojen vrh, ne glede na višino. Kdor hodi v hribe, ve, kaj pomeni lepo vreme, svoboda, razgledi, občutek, ko prideš na vrh. Naši hribi so zelo lepi in to vedo tudi tujci, ki radi zahajajo k nam.
Na kaj moramo v gorah še posebej paziti?
Gorski reševalci pridemo v vsakem primeru, vendar tudi mi potrebujemo za to določen čas, kljub temu, da vedno hitimo, kar nam duša da, ter da nam v večini primerov pomaga helikopter. Nikar ne mislite, da je nam težko iti kamorkoli. Težko nam je, če dobimo težko poškodovanega, še huje, če mu ne moremo več pomagati. Vsak sam naj torej pazi nase. Hodite previdno, ne precenjujte svojih sposobnosti in zmožnosti ter se poučite o nevarnostih. Možnosti za to je veliko. Alpinistični odseki in planinska društva skoraj vsako leto organizirajo tečaje za varno hojo v gorah, tudi po snegu. Zadnja leta se je pozimi obisk gora povečal in tudi reševalne akcije niso redke. Nevarnost sama še ne pomeni nesreče. Če si z njo seznanjen, jo poznaš, lahko preprečiš nesrečo. Kaj mora biti v nahrbtniku, naučijo planinski vodniki že cicibane. Le to bi rekel, da topla kapa in rokavice nista odveč niti v najbolj vročem poletju.
Pomembno je tudi to, da gremo po poti, ki smo jo zapisali v vpisno knjigo ali jo povedali domačim, prijateljem. Tako nas bodo lažje našli, če bo potrebno. Mobilni telefon ni vedno rešitev. Lahko se izpraznijo baterije, nam kam pade ali pa smo na območju, kjer ni signala. Predvsem v zimskih razmerah se nanj ne smemo zanašati. Bolj koristni so dobri čevlji in kos vrvi.
Reševalci skrbite za varnost tudi na različnih pohodih?
Res je in v naših primerih gre običajno za pohod na Triglav. Eden odmevnejših je recimo »Vrh na vrhu«, ki se ga udeležijo uspešni managerji, in vsako leto tudi prejšnji predsednik države Milan Kučan. Zanimivo je, kako so tudi tako pomembni ljudje v hribih nekako dostopnejši, bolj odprti. Potem so še pohodi, ki jih organizirajo podjetja ali kakšne druge ustanove. Takrat so še posebej veseli tisti, ki z našo pomočjo pridejo na vrh Triglava, a si tega prej še v sanjah niso mogli predstavljati.
Vam je pri srcu še kakšna druga dejavnost?
Ukvarjal sem se z vse mogočimi stvarni. Vozil sem se s kajakom, ko še plavati nisem znal.
Ali je potem pravilo, da se lotite stvari, kjer vam manjka kakšnega znanja?
Deloma že drži. Lotil sem se tudi padalstva, pa recimo nisem znal letati. Temu je naredila konec žena (takrat še dekle), ker mi je dala vedeti, da je za dve stvari ne bo strah, ker je ena več kot dovolj. Trenutno opravljam izpit za jamarja in upam, da mi ga bo letos uspelo narediti. To me privlači že dalj časa. Na začetku, ko sem začel aktivno plezati, sem bil v nekaj jamah, potem pa je to nekoliko zamrlo. Zdaj sem se včlanil v domžalski klub. Obljubili so mi, da bom šel z njimi v našo najglobljo jamo Čehi II na Kaninu. Upam, da se bomo spustili v globino od 500 do 1000 metrov. Je že tako, da me privlačijo stvari, kjer ni na prvem mestu tekmovalnost, ampak je uspeh odvisen od medsebojne pomoči. S tega stališča smo planinci svoje vrste ljudje, ki znamo držati skupaj ter drug drugemu pomagati. Tudi pri jamarstvu je tako. Včasih smo temu rekli tovarištvo. Ne vem, kako bi to drugače povedal. Pomoč lahko vsak ponudi vsakomur. Od tega sicer nimaš drugega kot dober občutek, ki nam nekaterim pomeni zelo zelo veliko, toliko, da se nam zdi vredno.
Iztok na svidenje na Triglavu! Septembra se bomo gor podali slovenski železarji na stoti jubilejni pohod.
LM