Planinski vestnik 2003/04
Vedno magična Paklenica
Velika Paklenica. Nekje sem prebral razmišljanja nekega alpinista o stenah in plezanju v tem kanjonu kot o plezanju zaradi plezanja. Morda, vendar svojih obiskov v tem delu Velebita nikoli nisem tako obravnaval. Plezanje v stenah Čuka, Manita kuka, Debelega kuka, Jurasove glavice, predvsem pa seveda v mogočnem Aniča kuku, sem vedno doživljal kot velik, pravi in zelo resen alpinizem. Poti do sten, vzponi, sestopi – vse to je lahko tudi v teh samo svojih obmorskih gorah nadvse lepa avantura in doživetje.
V letih zahajanja v Paklenico, ta čas mi prehaja že v tretje desetletje, sem te gore in stene vzel za svoje. Ta slikovita sosedska povezava Velebita in Jadrana, ta gorska drugačnost morda, ta posebni šarm, zrak, vonj … – da, to bo najbrž »tisto«. Potovanja v ta globoki kanjon, plezalska in ona druga, prav tako prijetna – iz tega bi lahko sestavil dolge zgodbe. Pripovedi o veselju plezalcev nad uspelimi vzponi, o dolgih nočeh pričakovanja prej in tudi o pivskih ali pa le o tihih veseljih potem, živahni večeri v gostilnah Starigrada, pesmi in plezalske zgodbe ob večernih ognjih, dobra družba prijateljev, strasti v objemih ljubezni pod šotorskimi platni …
Po poti spominov
Po dveh dneh morja, plaže in sonca v Starigradu ter plezanja kratkih športnih smeri v začetnem delu kanjona Velike Paklenice sva z Marjanom odločena za veliko steno. Saj je po svoje lepo v teh kratkih smereh, a že kar preudobno: le stopiš s turistične poti, pa si že v skalah. Ampak sčasoma vse skupaj res postane plezanje zaradi plezanja. Povzpneš se prek smeri, morda še utegneš za hip pogledati naokoli in že te soplezalec spusti nazaj pod steno. Tako postajaš zadovoljen športnik plezalec, dviguješ si težavnostno lestvico: pričneš v četrti stopnji, preideš na peto, prigaraš do šeste, pa v kakem detajlu še kaj čez … Zame je vse to le trening in prijetna družabnost, a kaj, ko so tam naprej, tam zgoraj, tako blizu, velike stene. Začneš pogledovati proti njim, zaželiš si še drugačne avanture. Doživetja na gori. Saj – še smo alpinisti!
Izberem Akademsko smer v Aniča kuku. Nosim jo v spominih kot lepo štirico z nekaj zračnimi zahtevnimi mesti. Temni večerni oblaki in glasna burja bi skorajda omajali mojo voljo, toda zjutraj je nebo modro in Marjan odločen. Ne hitiva, počasi hodiva po kamnitih stopnicah do steze pod steno. Obujam svoje plezalske spomine. Sonce vzpodbudno zasije po velebitskih grebenih in tudi burja se prav počasi umirja. V naju oba se, to prav čutim, s svetlobo jutra, z barvami, z mirom med grebeni naokoli, naseljuje veselje, da greva spet v steno. V temnem zavetju širokih krošenj, kjer je vse prav resnobno, redkobesedna opraviva obred priprave na vzpon.
Spet v objemu stene
Zaplezam v strmo rampo, nekakšno zajedasto polico, spretno speljano preko gladke navpične stene. Sprva še neokretno in tipaje, nato začutim, kako se mi gibi usklajujejo in se v meni prebuja občutek za ples nad prepadi. Pohitim navzgor do stojišča pod strehami. Ko je Marjan pri meni, me najprej okrega, ker bi zjutraj zaradi tistega »vetrca« kar spal naprej, sedaj pa naju razveseljujejo brezvetrje, sinje nebo in barve. Barve skal, zelenja in neba v tolikih svetlobah. Pa najino plezanje seveda!
Pod strehami, po trdni pečini, polni drobnih oprimkov, plezam naprej, dokler se stena na široki polici z drevjem malo ne unese. Sedaj pride najtežje! Privezan na močno steblo mi Marjan sledi s pogledom, ko se moram v začetku navpičnega žleba s široko počjo nad travnato polico dodobra razgledati po vseh skromnih oprimkih in stopih, preden zaplezam. Stena me vodi naprej čez zračen odprt svet v loku proti desni, proti strmi polici v zavetju previsov. Previdno in počasi iščem po skali, dokler nisem tam. Na tretjem stojišču. Tedaj zapoje v meni.
Strmo levo po lepo oblikovanem žlebu pod strehasto zaporo je Akademska smer elegantno našla nadaljevanje v zgornjem delu ostenja Aniča kuka. Široka zajeda je videti zahtevna in tudi zato sprva kar s tihim, v sebi zatajevanim strahom zapuščam udobno stojišče. A vrv je kmalu vpeta v nekaj zaporednih klinov, vzpenjam se brez predaha, enakomerno in hitro. Nenadoma se zavem, da plezam v neki zamaknjenosti, nezavedanju vsega tosvetnega, ko za plezalca postane vse tako lepo. Ko težave v skali premaguješ s tisto lahkotnostjo zaupanja vase, ob spremljavi glasbe, ki jo slišiš le sam.
Po žlebu pridem pod previs, kjer se umikam iz poči na izrazit skalni nos, pa prek odprtih plošč na stojišče z dvema klinoma. Marjan me hoče še nekaj spraševati, preden gre za menoj, pa ga brez nadaljnjega zavrnem: »Tiho bodi, plezaj in uživaj!«
Vem, da bova iz odprtih plošč kmalu prešla v lažje pečevje, kjer bova nerodnim prehodom med drevjem in grmovjem ušla v najbližji prehod naravnost na vroči vršni greben. Po dolgem grebenu se bova potila prav na vrh Aniča kuka. Morala se bova nagledati vrhov in grebenov Velebita ter morskih zalivov med Starigradom in otoki. In vem, da bom še enkrat, kakor že zjutraj, med sestopom proti Aniča luki obujal vse moje plezalske spomine …
Dostop: od parkirišča približno deset minut po poti, ki vodi po dnu kanjona, nato desno po zavarovani poti prek skalnega skoka na melišče, ki vodi pod zahodno steno Aniča kuka. 30 minut.
Opis: vstop po strmi desno navzgor usmerjeni rampi, ki se prične ob veliki votlini. Po prvem raztežaju se smer obrne levo in se preko plošč vzpne do strme zajede. Naslednjim ploščam sledimo do varovališča pod previsom, nato se vzpnemo levo preko novih plošč do poči, ki ji sledimo navzgor, nato pa preko raza na levi pridemo do varovališča. Do roba stene nas čaka le še iskanje naj boljših prehodov v lažjem svetu.
Sestop: a) po zavarovani markirani poti desno pod steno (30 minut) ali b) levo na vrh Aniča kuka in po markirani poti v Aniča luko (1 ura).
Literatura: Čujič B. Paklenica. Plezalni vodnik. Ljubljana, založba Sidarta, 1997.
Milan Vošank
