Slovenski narod, 1. in 2. september 1891
Povodom petindvajsetletnice, odkar je gosp. Kadilnik posetil prvikrat sivega Triglava, izrekla so jo od več stranij želja, da bi se ponatisnil popis toga izletu, kakor ga je bil g. Kadilnik že 1866 I. objavil. Tej želji ustregli smo z objavo nepremenjenega izvirnika. Uredn.
Z gosp. profesorjem Francetom Globočnikom iz Ljubljane sva se zmenila, da v sredo 1. avgusta popoludne iz Kranja nastopiva pot na Triglav. Prišel pa je profesor še le drugi dan v četrtek ob pol petih popoludne. Stopi vili v čitalnico našo reče: “Tukaj sem, idiva!” Po kratkem premisliku odgovorim: “Dobro, idiva!” Bil je po naključni v štacuni tudi jeden Oger, agent avstrijskega Greshama, g. Rosner. Tudi on pravi, da hoče z nama na velikana. In komaj je ura pet odbila, že se drdramo proti bleškemu jezeru, kjer smo v gostilnici Malnerjevi prenočili. Globočnik je imel s seboj popis Triglava od gosp. dr. H. Coste; da ga Rosnerju, naj ga v postelji na glas bere. Do malega Triglava je mirno bral, ali naprej se mu ustavlja beseda, ponehuje, z glavo kima, dvomi, da bukve morebiti resnice ne govore, in večkrat pravi: “wenn schon mall so schlimin ist, was wird erst der veliki machen.” Tako je bral naprej, da smo vsi zaspali.
V petek zjutraj vstanemo ob 4. uri in se odpeljemo v Bistrico do Mavriča, pri katerem smo zajutrkovali in potem čez goro v Srednjo vas se podali. V gostilni pri Šestu smo prašali po vodniku Jožefu Šestu, pa izvedeli smo, da je v Rovtah. Najeli smo njegovo hčer Rozalo in gostilničarjevo deklo Mino, ki ste nabasali naša odvečna oblačila, pijačo in jedila, in tako smo ob II. dopoludne odrinili iz Srednje vasi na hrib. Kmalu mejpotoma srečamo Jožefa Šesta. Koj je pripravljen, da nam hoče vodnik biti; samo da je še po puško domu skočil. Pri prvi koči počakamo starega Šesta, in Rozala je šla še po mladega Lorenca. Oba kmalu prideta. Mi pa smo mej tem časom pili sladko mleko pa siratko jedli.
Od tod sta oče in sin nosila naše blago; šli smo čez hribe in doline, in prišli smo prav trudni ob polu 8. zvečer na Belo Polje.
Predno se v Belo Polje navzdol gre, štrli velikan od tal v višavo, kakor da bi bil z nebom zvezan — tu je najlepši pogled Triglava! Omeniti še moram, da, predno v dolino prideš, moraš še kake tri sežnje snega pregaziti, čeravno ta ni bil prvi. Ko v Šimnovo kočo pridemo, smo odložili; Šimen nam ponudi sladkega mleka. Rosner pa jaz sva ga pila, Globočnik pa je bil nevoljen, da tukaj tudi kislega mleka ne dobi; ali odvrnili so mu, da se mleko tu zavoljo mrzlote ne izkisa. Šimna potem poprašamo: kaj nam bo za večerjo napravil ? “Grem koj turšične moke iskat — pravi — bodo pa žganci z mlekom.” In iz 6 grl zadonijo mu dobro-klici. Mej tem, ko so se žganci kuhali, greva z Rosnerjem na travo počivat, in videla sva, kako dekleta krave molzejo na planini. Goveje živine je tu kakih 150 repov z veliko trumo koz in jednim konjem: vsa živina, kadar dežja ni, prenočuje pod milim nebom.
Po večerji — ob 9. uri — je Globočnik na tisto stran, po kateri smo gori prišli, visoko na skali dva raketeljna izpustil, katera pa se gotovo nista videla ondi, kamor sta bila namenjena v znamenje, da smo tukaj. Živina se je jako prestrašila in divjala okrog — gotovo štirinožnim planinskim stanovalcem raketeljni niso bili po volji!
Šimen je ta čas v kočo sena nanosil, in potem smo se vlegli. Jeden čas smo dobro spali; ali proti jutru je bilo zelo mraz, da nas naši plašči in suknje niso dosti greli.
Ob polu 4. sta ustala Šimen pa Jože, ter začela žgance kuhati in mleko vreti. Tudi Globočnik in jaz vstaneva in se napraviva. Rosner je pa že zvečer naročil, da njega ni treba buditi, ker on ne za milijon, tudi za celi svet na Triglav ne gre, ter mrmra, da sva ga že do sem zapeljala. Ko smo žgance snedli, odrinemo ob polu 5. uri, v soboto zjutraj, naprej. Vreme se ni ugodno kazalo; Triglav je bil ves v megli. Ali “naprej!” je bilo najino geslo, in prekobacali smo čez kamenje in sneg, v dobri uri prav v podnožje Triglavovo. Zopet se nam odpre krasen pogled; ali megla je velikega še zmirom zakrivala in še celo na malega segla. Videli smo pri pol višavi malega Triglava dve črni vrani okoli frfrati, tri bele jerebice (Sckneebühuer) pa so ob prednjem ohribji letale. To je bilo vse, kar smo živega videli.
Začelo je zdaj celo deževati, in prav mrzel veter je vlekel. Klobuke si z rutami priveževa in tako prav težko na strma “Vrata” prilezeva. Tukaj si spočijemo in z žganjem in kruhom vsi okrepčamo. Veter čedalje huje vleče. Palice in kar je sicer nepotrebnega — pravi Jože — morata tukaj pustiti. Jaz sem taško in flaško Jožetu z rame dal, in tako sva začela, jaz naprej, Jože za menoj, po skalnati steni kvišku na mali Triglav plezati; vodnik gori gredo mora biti odzad; potreba je, da večkrat z roko podpira noge. Za nama pa je bil Globočnik z Lorencem, in tako smo z veliko težavo dospeli na mali Triglav kmalo po 7. uri. Pri neki skalnati steni smo počivali. Z žganjem se zopet pokrepčamo in potem dalje podamo čez sedlo, čez katero pa ni težavno iti in tudi ne preveč nevarno. Izprva smo šli po koncu, kmalu pa jezdarimo čez ozko pot, katera ni dolga; zdaj prihaja širja, zdaj ožja; tudi čez majhne špičasto skale je treba kobacati. Ako se na propade, ki so na obeh straneh, oziraš, lahko se ti v glavi zvrti ; ali človek še časa nima ob sebi pogledati, ker Bogme! za vsako stopinjo, ki jo storiš, je največe pazljivosti treba.
Naenkrat stojiva pred velikim stolpom, kateri skoraj navpik proti nebu moli. Zdaj pouprašam Jožeta: kodi da gori pojdemo. “Ravno po robi — pravi — gospod! le korajžo, vse bomo srečno postali”. Enmalo me je streslo; ali mislil sem, ako mora biti, po robu, hajdimo po robu! Začeli smo lesti po robu do podvrha. Huda je bila. Zdaj pravi Jože: podajmo se na desno stran roba — in ta pot do vrha je bila najnevarnejša. Jože je rekel, da jo je on nedavno našel.
Ob 8 in četrt uri smo bili vsi skupaj na vrhu Triglavovem. Mrzel veter je še zmirom pihal, vodnika nam dasta plašče, da so ogrneva. Z Globočnikom se objameva in poljubiva; s solznimi očmi se vsi na kolena vržemo. Boga z molitvijo zahvalimo, da nas je srečne obvaroval. Zdaj okrog sebe gledati, bilo je prvo. Kakor dalječ oči neso, vse je niže: samo mi, ki smo na vrhuncu bili, jaz za 5 čevljev, Lorenc nekoliko linij več, oča Jože še več, in Globočnik blizu 6 čevljev viši od Triglava.
Najprvo se ozremo tje, kjer je Garibaldi proti Tirolom, in tje, kjer je Cialini, proti Vidmu ali Benetkam; nekaj morja smo videli, Jože nam pokaže nekaj belega, rekoč da je Videm. Ali ko bi trenil pridrvi megla in zapne nam laško stran.
Mangart se je prav malo iz meglo kazal. Lepi pogled pa je bil na Koroško, Štajersko in Hrvaško, in naprej, dokler oči neso. Lepo se je videl ljubljanski grad, Šmarna gora, sv. Jošt, kamniško hribje, Grintovec, Stol, urna prst z bohinjskim ohribjem je pa samo navečje robove iz megle kazala. Pred očmi ti stoji Dovje (Lengenfeld) pa Mojstrana. Megla je po Bohinju niže zlezla. Hipoma se solnce prikaže in prijetna toplota nastane. Zdaj plašče na tla zmečemo, se nanje vsedemo, in vse, kar smo še seboj imeli, smo pojedli in popili; po vsem tem pa se je smodka kaj dobro prilegla.
Na mestu, kjer je enkrat lesena piramida stala, so dilice z imeni napisane in kamenjem obložene bile; vse smo prebrali; jaz sems svinčnikom tudi svoje na eno zapisal. Potem je prinesel Jože flaško (buteljo) spod ene skale, v kteri je 7 listkov bilo; Globočnik je prepisal vsa imena z listkov in z dilic ter v flaško djal vse poprejši listke, priloži pa še svojo fotografijo, eno svotico pevskega društva, svoj in moj listek, pesem (čverospev) “Na Triglav” v noto stavljeno in od Valente, Vidica, Dreniga in Orela podpisano, napiše še en majhen listek s prošnjo, naj vsak naslednik pazljivo z listki ravna, da se kaj ne izgubi in pokvari. Nabrali smo si še kamenja v spomin in našli tudi prav na vrhu proti solncu tri rožice: plavo, belo in rumenkasto-belo eveteče. Po vsem tem smo zmerili planjavo Triglavovega vrba, ki je 50 stopinj dolga, široka pa do dveh sežnjev, proti Laškemu celo do 5 sežnjev, samo da je močno navzdol do propada. V zahodu proti Koroškemu je ena stena viseča do propada en seženj široka, prav do vrha polna snega, tako, da se z eno nogo po snegu, z drugo po suhem lahko hodi.
Globočnik pa jaz še zapiševa na skalo z oljnato barvo svoji imeni in dan v spominek. Eno uro in 3 četrti smo bili na vrhu in se potem počasi spravili na odhod; jaz in Jože sva bila zopet prva. Groza me obide pri prvi stopnji navzdol; Jože še enkrat Lovrencu priporoča pazljivosti in da naj zmirom enmalo odzad ostaja zavoljo kamenja, katero se pod nogo ruši in v globočino beži. Srečno sva prišla v sedlo. Zdaj pravi Jože, počakajva in poglejva, kaj una dva delata. Vidiva ju visoko na robu Triglava; zdelo se mi je, kakor da bi v zraku visela, in to mi je bil najbolj grozovit pogled na vsej poti. Tudi una dva sta srečno prišla do naji in zdaj sem šel jaz pa tudi Globočnik pokom: u čez sedlo do prostora počivališča. Na tej skali je namalal Globočnik na vrhu cesarskega orla, pod njega zapisal “slava slovenskemu Triglavu”, spodej na levi “Fr. Globočnik”, na desni “Fr. Kadilnik”, pod vsako ime pa še letopis 1868.
Potem dalje koračimo, da pridemo zopet čez mali Triglav do Vrat, kjer smo zopet svoje palice in vse drugo pobrali in čez kamenje in velike kupe snega se dričali, pa srečno prišli ob popoludne v Belo Polje. Šimen nam je zopet Žgance z mlekom skuhal; dobro smo se najedli in napili dobre vode, plačali vse, in tako z Rosnerjem, ki je tukaj čakal, odšli in ob pol poldne in zvečer prišli, sicer prav težko, vendar srečno, v Srednjo vas.
V gostilnici pri Šestu si damo dobro večerjo napraviti, potem pa brž v posteljo. Zmenjeni smo bili, da zgodaj vstanemo; ali ni bilo mogoče; vstali smo tedaj šele ob 8. v nedeljo in ob 9. prišli do bohinjskega jezera. Tu sem nasvetoval Globočniku in Rosnerju, naj gresta k Savici. Globočnik je ubogal, Rosner pa je zopet ponovil svoj: “Za celi svet ne več na hrib.”
Zapustila sva tedaj Globočnika oba in prišla ob pol 12. uri peš v Bistrico, kjer sva pri Mavriču
kosila. Ker Rosner ni hotel, sem se jaz sam odpeljal na bleško jezero, od tod pa zopet koj naprej in tako sem bi zvečer ob pol 10. uri že v Kranji.
Evo, dragi učitelj naše potovanje na Triglav, ki se, 9075′ = 2865 m visok, ponosno imenuje glavarja kranjskega.
Priporočamo pa vsakemu nasledniku to-le: Za vodnika Jožeta Šesta, lovca pri baronu Cojzu v Srednji vasi v Bohinju in njegovega sina Lorenca; vsak naj vzame sebo veliko žganja, najbolje je dober slivovec, precej kruha in mesa, če je tudi svinina ali pa klobase vse je dobro, potem pa prav veliko smodek ali vsaj tobaka, ker možje vodniki celi dan, tudi po najnevarniših potih, pipice v ustah drže. Močne škornje in dobro podkovane so do malega Triglava potrebne. Na malem in velikem Triglavu bi bila pa najboši debela klopčina, zato ker manj drči.
Čvrste roke,
Dobre neoge,
Čista glava,
Dospe vrh Triglava!
Na zdravje!
V Kranji 6. avgusta 1860.
France Kadilnik
