Slovenske novice 24. december 2020
ALPINIST
Pred četrt stoletja se je nesrečno končalo življenje velikega alpinista Staneta Belaka – Šraufa.
Že četrt stoletja mineva od usodne nedelje, 24. decembra 1995, ko se je na svojo poslednjo pot odpravil alpinist, gorski vodnik in gorski reševalec Stane Belak – Šrauf. A spomin na enega največjih junakov alpinizma, ki je s soplezalko Jasno Bratanič pri 55. letu starosti sklenil svoje življenje v plazu pod Malo Mojstrovko, je še kako živ! Mnogi se še vedno, kot bi bilo včeraj, spominjajo iskalne akcije, ki je bila ena največjih v zgodovini našega gorskega reševanja.
Sanjal o kraju smrti
Potem ko so ju domači okoli božiča pogrešili, se nekaj časa sploh ni vedelo, kam sta se odpravila. Vse dokler niso v prvih dneh novega leta pri sedemnajsti serpentini ceste na Vršič pod kupom snega našli Stanetovega opla. In v njem listek, da sta odšla na krožno turo Šitna glava–Mala Mojstrovka–Vršič.
Takrat je bilo konec sanj o božičnem čudežu ali da sta se alpinista morda odpravila v švicarske ali avstrijske gore, kot so upali njuni svojci in prijatelji. Skoraj pol stotnije gorskih reševalcev in osem vodnikov psov se je takoj podalo na območje Male Mojstrovke, kjer so tiste dni grmeli številni plazovi. Vsem je postalo jasno, da je eden od njih vzel tudi legendarnega alpinista in perspektivno mlado alpinistko iz Celja. Kljub večdnevnemu trudu reševalcev iz skoraj vse Slovenije in skoraj vseh razpoložljivih lavinskih psov, helikopterjev in celo teptalca snega, ki je reševalce iz doline vozil na zasneženi Vršič, so ledena groba obeh alpinistov odkrili šele konec maja.
K odkritju je pripomogel gorski reševalec Boris Bertoncelj, ki se mu je sanjalo, kje leži njegov prijatelj. In res so že naslednji dan po preroških sanjah, 19. maja na tistem mestu, pod Pripravniško grapo v Mali Mojstrovki, našli najprej Jasnin nahrbtnik, dva dni pozneje njeno truplo in nato 23. maja še truplo alpinista.
Šrauf, Legenda
Foto: družinski arhiv
Kakšna neverjetna ironija usode! Prav tam, kjer je dobil vzdevek Šrauf, se je tudi končalo njegovo življenje. Kot je zapisal alpinist Marko Prezelj v predgovoru knjige Veliki dnevi, ki je izšla dve leti po njegovi smrti, saj mu je za časa življenja še ni uspelo dokončati, je Stane Belak dobil vzdevek Šrauf prav na Vršiču, v času, ko je s sošolci iz litostrojske srednje šole začel zahajati v gore. »Na Vršiču je delal domačo nalogo, tehniško risbo vijaka, in sošolcem vztrajno bentil o njem, pa so mu nadeli to ime. Mislim, da se je kar nekako podalo njegovemu karakterju. Ob njegovi neumorni aktivnosti, povezani z gorami, lahko rečemo, da ni bil le šrauf, pač pa cela mašina,« je zapisal.
A vzdevek Šrauf ni bil njegov edini. V spremni besedi v isti knjigi je Pavle Kozjek napisal: »Na eni od mnogih odprav ga je nekdo od prijateljev v šali krstil za Legendo. Ime se je kar prijelo, smejali smo se in obenem vedeli, da je to pravzaprav resnica. Bil je živa legenda.«
Vršiška serpentina, kjer so pod snegom našli Šraufov avto, je med ljubitelji gora znana kot Šraufov ovinek, ob njem pa je od takrat vsako pomlad moč videti številne kamnite možice, ki naj bi jih začeli postavljati prav v njegov spomin.
Drama v Čopovem stebru
Tragedija odlične alpinistične naveze je močno pretresla svet alpinizma. Stane Belak – Šrauf je bil s svojo trmo, odločnostjo, neizmerno energijo in humorjem ter s svojim eksplozivnim temperamentom gonilna sila generacije tako imenovanega herojskega alpinizma, ki je slovenske, takrat jugoslovanske fante, v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pripeljala v sam vrh svetovnega alpinizma.
Junak Everesta in DaulagirijaStane Belak – Šrauf je opravil več kot 1000 plezalnih vzponov in bil na 21 odpravah. Najbolj odmevni sta bili odprava in vrh prvega jugoslovanskega osemtisočaka Makalu in Everest leta 1979, ko je po še zdaj najtežji smeri osvojil vrh nekaj dni po Andreju Štremflju in Nejcu Zaplotniku.
Njegova gora je za vedno ostal 8167 metrov visok Daulagiri ali Bela gora. Kar štirikrat jo je poskusil osvojiti, a mu ni uspelo. Še posebno njegov prvi poskus, ko je s soplezalci sicer preplezal južno steno, a je zaradi slabega vremena ostal brez vrha, je dobil epske razsežnosti. Do roba stene so plezali kar devet dni, nato so se skozi viharje v šestih dneh komaj vrnili v dolino, bili so ozebli in na robu moči. »Ta podvig še danes med alpinisti slovi kot prava epopeja drznosti, poguma, vizionarstva, neverjetne volje in smisla za preživetje,« je vzpon opisal alpinist Viki Grošelj.
Alpinistične mejnike pa je premikal in postavljal tudi v domačih gorah. Najbolj drzen in odmeven je bil prvi zimski vzpon v legendarnem Čopovem stebru, ki ga je trojna naveza (Stane Belak – Šrauf, Tone Sazonov – Tonač in Aleš Kunaver) zmogla v osmih dneh dramatične bitke s snegom in vetrom, v stanju pripravljenosti so bili vsi gorski reševalci in celo vojašnica na Rudnem polju, a jim je uspelo izplezati brez pomoči. Kako velik uspeh je bil to, priča podatek, da je po srečnem razpletu na Vodnikovi koči 34 obiskovalcev v dveh dneh proslavljanja spraznilo tekoče zaloge in popilo kar 47 litrov cvička, šest litrov brinjevca, dva litra slivovke in liter pelinkovca.
Poroka pod Špikom
Ob žalostni obletnici smrti velikega alpinista smo poklicali njegovo vdovo Jožico Belak, ki je bila v mladih letih tudi odlična alpinistka. Spoznala sta se leta 1964 v Vratih. »Stane je ravno prišel od vojakov, jaz pa sem prišla na alpinistični tečaj. Ko se mu je strgala jakna, me je prosil, ali bi mu jo lahko zašila. V zahvalo mi je prinesel planiko in takrat se je začelo. Naslednje leto sva se poročila pri Lipovčevi koči pod Špikom. Lepo sva se imela. To so bili časi, ko ni bilo veliko denarja, a nam nič ni manjkalo. Res je, da ga ni bilo zelo veliko doma, saj je hodil po odpravah in bil ves čas v hribih. Ko je pozimi plezal Čopa, je bila najina starejša hči Mojca stara komaj dva meseca. A kot alpinistka ga nikoli nisem želela zaustaviti, saj sem vedela, da to ni mogoče,« se spominja.
Šrauf bi novembra letos praznoval 80. rojstni dan. Smrt pred četrt stoletja ga je ujela sredi velikih načrtov. Le nekaj dni po njegovi smrti se mu je sicer obetala predčasna upokojitev, saj je v URI Soča, kjer je bil zaposlen v razvoju kot strojni tehnik, postal tehnološki višek. A s tem se je lepo sprijaznil, saj je zanj pomenilo predvsem, da bo imel še več časa za svoje gore.
Tina Horvat
